Eve Vivod, naše najboljše atletinje zadnjih nekaj let ni potrebno posebej predstavljati. Z njo smo opravili obsežen intervju, v katerem smo zvedeli marsikaj zanimivega in novega. Po uspešno zaključenem šolanju na 2. gimnaziji v Mariboru, se je ena najbolj perspektivnih mladih atletinj v Sloveniji odločila za študij v Združenih državah Amerike. Kako ji gre čez ”lužo” pa lahko zveste ob branju intervjuja. Vzemite si čas, ne bo vam žal 🙂

1. Kot prvo bi ti želel čestitati za še eno odlično sezono. Uspehov je bilo veliko, zanima pa me kako sama gledaš na dogajanje med sezono in napredek, ki si ga pokazala? Tvoj rezultat v metu kopja je iz leta v leto vse boljši in zanima me, kaj misliš pri katerih številkah se lahko ustaviš?

Res je, sezona letos je bila odlična. Že začelo se je zelo dobro, kar se ni zgodilo še nobeno sezono do sedaj, saj sem že na Zimskem prvenstvu samo za par centimetrov zaostala za osebnim rekordom, ki je tedaj znašal 50,79m. S tem je bila izpolnjena tudi norma za Evropsko prvenstvo, ki se je letos odvijalo v italijanskem Rietiju. Tako sem se v nadaljevanje sezono podala še z večjim navdušenjem. Že na prvi tekmi v poletni sezoni sem popravila osebni rekord kar za 3 metre, kar je bilo še toliko bolj presenetljivo, saj sem na tekmo odšla s polnega treninga. Nadaljevanje sezone je potekalo odlično, in po 3 tednih, se je moj osebni rekord podaljšal za naslednje tri metre, na članskem ekipnem prvenstvu Slovenije. Tako je kopje poletelo do 56,96m, kar je pomenilo tudi mladinski državni rekord in 6. mesto na evropskih in 7. mesto na svetovnih lestvicah. Veselje je bilo nepopisno, saj je bila s tem rezultatom izpolnjena tudi norma za Sredozemske igre v Mersinu. Na mojo smolo pa se mi je že čez dva dni po osebnemu rekordu in na zadnji tekmi pred pripravljalnim obdobjem na Mersin pripetila poškodba. Že v prvem metu sem si poškodovala komolec, ki mi je nagajal tudi v nadaljevanju sezone. Bolečina se skozi sezono ni pomirila in tako sem morala spremeniti priprave na veliki dve tekmovanji, ki sta me čakali v nadaljevanju. Prvo veliko tekmovanje me je čakalo že konec junija in sicer so to bile Sredozemske igre, ki so bile veliko razočaranje. Zaradi pomanjkanja priprav kopje ni poletelo niti 50m, kar je bilo zame veliko razočaranje. Z zasedenim končnim 6. mestom nisem mogla biti zadovoljna, vendar sem vedela, da to ni moje glavno tekmovanje in, da me čaka še Evropsko prvenstvo, ki je bilo zame bolj pomembno. Tako smo v sredini julija odpotovali v Rieti. V kvalifikacijah sem se z metom preko 51ih metrov uvrstila na 8. mesto, kar je pomenilo uvrstitev v finale in tako sem izpolnila pričakovanja. V finalu pa nekako ni šlo vse po načrtih, z metom, ki je bil dolg malo preko 50 metrov sem se uvrstila na 11. mesto, kar je pomenilo izpad iz nadaljnjega tekmovanja. Razočaranja nisem mogla skriti in solze so tekle v potokih. Še danes ima misel na Evropsko prvenstvo grenak priokus. Evropskemu prvenstvu je sledila zaslužena pavza in lahko bi rekla, da sem ‘’poraz’’ na prvenstvu skorajda prebolela. Če povzamem celotno sezono lahko rečem, da je vse do poškodbe potekalo odlično in, da je kopje letelo zelo daleč. Za naslednjo sezono pa je prvi cilj seveda izboljšati osebni rekord, želim pa si tudi premagati še eno znamko in to je 60 metrov, ko bo ta presežena, pa bom upala še na kaj več.

2. Sredi avgusta si se odpravila na študij čez ”lužo”, torej v ZDA. Katera zvezna država je sedaj tvoj ”dom” in katero univerzo in študijsko smer obiskuješ? Zakaj si se odločila za študij v tujini in ne pri nas?

Obiskujem Univerzo v Virginiji in sicer je to Virginia Tech, ‘’urim’’ pa se v smeri komunikacije. Združene države so me pritegnile predvsem zaradi zanimanja za šport in zaradi pogojev, ki jih nudijo za mirno in nemoteno opravljanje treningov, česar pa ne najdeš na vsakem koraku doma, v Sloveniji. Prav tako sem si vedno želela poskusiti nove stvari in, ko se je pojavila priložnost, nisem oklevala. Naslednji razlog leži tudi v sistemu, ki ga imajo slovenske univerze, saj le te ne nudijo nobenih ali pa zelo skromne privilegije za športnike, in tako je zelo težko uskladiti šport in šolo, kar pa v Ameriki sploh ni problem, ravno nasprotno, univerze imajo posebne programe, ki pomagajo športnikom uskladiti šolo in sprotne obveznosti, tako, da športnik ne zaostaja na enem ali drugem področju.

3. Verjamem, da si čez dan zasedena z študijem in treningi, zato me zanima kako poteka tvoj običajen dan in kako preživljaš prosti čas?

Moj običajen dan je precej zapolnjen. Na dan imam od ene do dve uri pouka, kar na srečo ni veliko, prav tako se mi ni potrebno zbujati preveč zgodaj, saj se najzgodnejša ura pouka prične ob 9:00. Po pouku sledi serija enega ali dveh treningov. Ponavadi med prvim in drugim treningom sledi skupno kosilo vseh metalcev, kar si lahko predstavljate, da je veliko hrane. Ravno iz tega razloga se odpravimo v eno izmed največjih restavracij v kampusu, in si privoščimo ‘’all you can eat’’, da nobeden ne ostane lačen. Po kosilu je na sporedu drug trening. Po tem treningu, je ponavadi čas za šolska opravila in večerjo. Tri dni na teden moram tudi obvezo obiskovati ‘’Study Hall’’, kar pomeni, da moram biti v učilnici in opravljati šolske zadeve dve uri, kar zna biti naporno, predvsem zaradi pozne ure, saj poteka med osmo in deseto uro. Kot je razvidno iz opisa prostega časa ni veliko. Lahko pa rečem, da ni pretirano drugačen kot pa prosti čas, ki sem ga preživljala doma. Ko je na sporedu domača tekma ameriškega nogometa, si to zagotovo ogledam, saj me ta šport veseli, čeprav se je na začetku zdel nesmiseln. Tekme se ponavadi odvijajo v soboto, kar pomeni, da se mi v času tekme zapolni celotna sobota. Če tekme ni na sporedu, delam kar dela večina, brskam po internetu, gledam filme, se družim z ekipo, gledam televizijo,… kot sem rekla se nisem podala v nobene ekstremne hobije, res pa je, da sem si želela odigrati golf, a na žalost nimam partnerja.

4. V ZDA si že dobre tri mesece. Kakšni so tvoji prvi vtisi in občutki? Morda je za takšno vprašanje še prehitro pa me vseeno zanima, če je novo okolje izpolnilo vsa tvoja pričakovanja?

Če sem povsem iskrena, je bil prvi teden obupen. Na letalu sem jokala in če bi šlo, bi v tistem trenutku obrnila letalo in odšla domov. Ampak zavedala sem se, da sem se v to podala prostovoljno in da je to odlična priložnost za nove podvige in dogodivščine. Tako sem 19. avgusta pristala na letališču v Roanokah, kjer me je že čakal novi, sedanji trener. Prvi teden sem, lahko rečem, da komajda preživela – domotožje je bilo neizmerno. Prav tako nisem hotela imeti stikov z domačimi, saj sem vedela, da bo vse še hujše. Hotela sem, da se vse nekako poleže. Prvi dnevi so bili izredno naporni, urejanje vse potrebne dokumentacije, udejstvovanje na mnogih sestankih in predavanjih in seveda časovna razlika, so oželi energijo iz mene. V naslednjih nekaj tednih je bilo vse bolj prijazno do mene in sem imela več miru, saj je bila dokumentacija večinoma urejena. V prvih tednih sem prav tako postopno spoznavala metalsko ekipo, s katero sem kasneje tudi trenirala. 26. avgusta se je začela večini najljubša aktivnost, šola! Vse skupaj je bila zame velika zmeda, saj sem se zaradi velikosti kampusa in prav tako mojega pomanjkanja orientacije v prvem tednu, kar velikokrat izgubila. Ko se je začel pouk, sem se tudi vselila v študentski dom in dobila sem nov ‘’dom’’ in nove sostanovalke v apartmaju. Apartma si deli 10 oseb, sobo pa 2 osebi. Sama sem si sobo delila z eno izmed atletinj, s katero se na začetku nisem preveč dobro razumela, vendar se mi zdi, da se vedno bolje razumeva, kar tudi prepreči konflikte. Nova izkušnja zame je bila tudi opremljanje stanovanja in sobe, saj tega v preteklosti nikoli nisem počela brez pomoči mame. To mi je predstavljal kar velik izziv, saj nisem bila prepričana, kaj točno je pomembno in kaj seveda ne. Tako se mi je zgodilo, da sem kupila tudi takšne stvari, ki so se na koncu izkazale, da jih sploh ne potrebujem. Končno so se s šolo začeli tudi treningi, na katere nisem mogla več čakati. Na začetku sem trenirala z ekipo sprinterk, kar je bilo zelo zanimivo, predvsem zato, ker so njihove osebnosti izredno drugačne od drugih članov ekipe. Ekipa mi je prirasla k srcu in prav težko se je bilo v začetku novembra posloviti od njih in začeti delati z metalci. Ker so trenerji vedeli, da sem bila omejena pri oblačilih, katera sem lahko prinesla, so takoj poskrbeli zame in mi naročili oblačila in obutev za prihajajoče treninge. Iz prvih izkušenj, ki sem jih doživela lahko rečem, da je za enkrat Amerika izpolnila moja pričakovanja oziroma jih je na nekaterih področjih tudi presegla, saj si nisem mogla predstavljati, kako stvari potekajo.

5. Mislim, da ni potrebno omenjati, da je tvoja paradna disciplina met kopja. Z odhodom si dobila novega trenerja in predvidevam, da so tudi metode dela drugačne kot pri nas. Kakšne so razlike v treningu, ki si ga imela prej in ga imaš sedaj?

Ja, moja paradna disciplina je, čeprav ne rada priznam, kopje. Sprva moram reči, da so bili treningi izredno podobni treningom doma. Kot sem že omenila, sem trenirala s sprinterkami. Z njimi sem delala za kondicijsko pripravljenost, medtem ko sem moč in tehniko kopja delala z metalci. Ko so mi spremenili treninge in so me premestili v skupino metalcev, so se treningi kar močno spremenili. Kar štirikrat na teden delamo za moč, ki vključuje tudi vaje z utežmi, po katerih so Američani tudi znani. Sama sem se s tem prvič srečala, in tako me je moral trener vse naučiti, kar je bila prav zanimiva in tudi smešna izkušnja. Pred treningom za moč imamo specialni trening za met kopja, ki ponavadi vključuje medicinke, gimnastiko in seveda tehniko kopja. V primerjavi z treningi v Sloveniji so se zmanjšali tekaški treningi, saj imamo le te samo dvakrat na teden. Ti treningi vključujejo sprinte v hrib, tek po stopnicah, distance, občasno pa v njih vključimo še poskoke. Tako lahko rečem, da smo predvsem povečali moč in specializacijo na kopju, zmanjšali pa so se tekaški treningi.

6. Nikakor ne morem mimo tega, da si se na vseh velikih mladinskih tekmovanjih (EP, SP, OI za mlade,…) redno uvrščala v finale meta kopja. To je velik uspeh, kako pa ti gledaš na vse te rezultate? Kako je nastopati v velikem finalu, kakšni so občutki?

Seveda mi vse te uvrstitve veliko pomenijo, vendar pa moram priznati, da določene uvrstitve cenim bolj kot druge. Finalne uvrstitve so se začele nizati že v letu 2010, ko sem se na kvalifikacijah za Olimpijske igre mladih uvrstila najprej v finale, kasneje pa zasedla 2. mesto, kar je pomenilo tudi uvrstitev na Olimpijske igre mladih v Singapur poleti istega leta. Moram reči, da mi je ta uvrstitev najbolj pri srcu, verjetno tudi zaradi tega, ker je kopje tukaj prvič poletelo preko 50 metrov. Istega leta sem nanizala še eno finale in sicer finale na že prej omenjenih Olimpijskih igrah za mlade v Singapurju, kjer sem se v kvalifikacijah uvrstila na 3. mesto, a sem kasneje v finalu zaradi bolezni končala na 8. mestu. V naslednjem letu sem prav tako zabeležila eno finalno uvrstitev in sicer na mlajše mladinskem svetovnem prvenstvu v francoskem Lillu. To finale je bilo prav tako nepričakovano, saj sem bila tisto sezono poškodovana skoraj dva meseca in tudi kopje ni letelo tako daleč kot leto poprej. Tako je bilo pravo presenečenje, ko sem zvedela, da sem se v finale uvrstila kot 12. V finalu sem kasneje napredovala za dve mesti in na koncu zasedla končno 10.mesto. Podobna zgodba se je zgodila lani na Svetovnem prvenstvu v Barceloni, kjer sem zasedla 10. mesto, enako kot leto poprej. Barcelona je bila zame posebna predvsem zaradi osebnega rekorda, ki sem ga dosegla v kvalifikacijah in ta mi je tudi omogočil uvrstitev v finale. Letošnje finale na Evropskem prvenstvu je finale, za katerega lahko rečem, da ‘sem nanj najmanj’ ponosna, saj sem po pravici povedano pričakovala uvrstitev med prvih 5, vendar zaradi že omenjenih težav ki sem jih imela v tej sezoni, menim, da se je še vse skupaj dobro izteklo.

7. Spomnim se te, ko si bila še mlajša in si na stadionu počela vse živo (tekla, skakala, se skrivala, nabirala rožice,…). Te je atletika zanimala že takrat ali je to prišlo pozneje? Si si kdaj predstavljala, da bo ravno met kopja tvoja paradna disciplina?

Če priznam, sem vedno bila najbolj leni član družine Vivod. Ko sem bila na stadionu zaradi treningov moje mame, ki je bila dolgoprogašica, me tek sploh ni zanimal, kot si povedal, sem delala vse, razen atletike. Prav tako mi je mami enkrat priznala, da si nikoli ni mislila, da bom kdajkoli resna športnica. Še sama se včasih sprašujem kako mi je uspelo, vendar menim, da sčasoma ponotranjiš vrednote, ki si jih pridobil s treningi in pozabiš na lenobo, čeprav je, ne bom zanikala, včasih še prisotna. Menim, da je zanimanje za atletiko prišlo v kasnejših letih. Vendar pa nisem začela s kopjem, daleč od tega. Vse se je začelo, kjer so moji starši končali, pri dolgih progah, ja res je. Kot majhna punčka sem začela s šolskimi krosi in tekmovanji na 600 metrov. Kasneje sem se preizkusila tudi v krajših razdaljah, kot so 300 in 60 metrov, in kaj hitro sem ugotovila, da so mi te bolj pri srcu. Skakala sem tudi v daljino, ki mi je bila v mlajših letih najljubša. Ko je preteklo nekaj let sem se preizkusila tudi v ovirah, ki so se prav tako izkazale za močno disciplino, v kateri sem tekmovala. Tako se je oče, ki je bil tudi moj trener, odločil, da se preizkusim v mnogoboju. Ta disciplina se je izkazala za več kot uspešno, ko sem kar za 500 točk podrla pionirski državni rekord in prvič presegla 5000 točk. Tako sem se z kopjem prvič srečala prav v mnogoboju. Vendar je zanimivo, kopje je bila ena izmed mojih najslabših disciplin v mnogoboju, prav tako ni bila disciplina, ki bi mi bila pri srcu. Z mnogobojem sem se ukvarjala celotno mladinsko kariero, in prav tako si lastim vse mladinske rekorde v mnogoboju. Skozi leta in leta vadbe mi je kopje postajalo vse bolj domače in moja nadarjenost za to disciplino se je pokazala že s pionirskim državnim rekordom. Vendar sama sem si vedno želela postati mnogobojka, kar pa so mi poškodbe, ki sem jih imela v mladinskih letih, onemogočile, saj sem izgubila veliko perspektive, predvsem za sprint in skoke. Tako mi je sedaj ostalo kopje, ki ga več kot obožujem. Prav zanimivo pa je, da mečem kopje, saj so vsi v družini bili tekači, tako mami kot ati sta bila dolgoprogaša, sestra pa je bila 400-metrašica.

8. Kako potekajo priprave na novo sezono in kakšni so tvoji cilji v prihodnjem letu?

Priprave na sezono za zdaj potekajo nemoteno, treniram pridno in upam, da se bo to tudi pokazalo naslednjo sezono pri dolžini metov. Cilj za naslednjo sezono je seveda vreči osebni rekord, ki sedaj znaša 56.96 m in vreči normo za člansko evropsko prvenstvo za katerega norma znaša 57,40, oziroma prvih 26 atletinj v Evropi. To bi bilo moje tretje člansko tekmovanje in prvo evropsko člansko tekmovanje zame. Moj sedanji trener ima še višje cilje, ki pa naj za zdaj ostanejo skrivnost 🙂

9. Kdo je tvoj špornti vzornik/ca in zakaj?

Ta je težka. Sedaj športnega vzornika nimam, enostavno obožujem vse vrhunske športnike in njihove izjemne rezultate. Ko pa sem bila še mnogobojka, pa mi je bila najbolj pri srcu Jessica Ennis, prav tako mnogobojka in zmagovalka lanskih Olimpijskih iger, ter prav tako evropska in svetovna prvakinja.

10. Za konec pa nam še zaupaj, koga čez ”lužo” najbolj pogrešaš? 🙂

Ufff, to pa mislim, da je najtežje zastavljeno vprašanje v tem intervjuju. Mislim, da je težko reči koga pogrešam najbolj, saj se ob določeni situaciji spomnim na določeno osebo, na primer; na treningih se spomnim na mojo noro ekipo, s katero sem trenirala, v šoli pogrešam »odštekane« sošolce, ki sem jih imela v srednji šoli, prav tako pa ne smem iti mimo svojih najbližjih, pogrešam očetove včasih neprimerne komentarje, mamino godrnjanje glede moje nepospravljene sobe in izkazovanje obupa, ki ga je kazala nad mojo neorganiziranostjo in seveda, nore, vesele, smešne izpade, ki sem jih imela skupaj z mojo pet let starejšo sestro. Seveda ne smem pozabit na svojo psičko, ki jo, kljub temu, da se je naši družini pridružila komaj lani, izredno pogrešam. Upam, da vsi našteti pogrešajo tudi mene 😉

Evi se ob koncu zahvaljujemo za izčrpen intervju in ji želimo, da bi prihodnjo sezono izpolnila vse zastavljene cilje in še kaj več.

Intervju pripravil: Sebastijan Jagarinec

Lep športni pozdrav