Nekaj zadnjih utrinkov iz Daeguja!

16.07.2012 Sebastijan Jagarinec Ni komentarjev

Mladi športniki so že na poti v Slovenijo. Kako so igre uspele bodo najbolje povedali sami, ko se vrnejo domov. Z našega stališča lahko mirno rečemo, da so bile uspešne, kljub manjšim spodrsljajem organizatorja. Kako je minil zadnji dan pa si lahko preberete in ogledate v spodnjem prispevku.

foto: P.R.

(16.7.2012 – zadnji dan)
Popoldne smo imeli dve uri prosto in odpeljali smo se s podzemno, ki stane 1200 wonov, kar je približno 1euro, do korejske tržnice, da bi morda kupili kak spominek. Pa smo se zmotili…na tej ogromni tržnici so prodajali VSE razen spominkov. Kar na tleh so ponujali zelenjavo, sveže in posušene ribe, cel kup plastičnega kiča, oblek, čevljev in meso. Fantje so bili pogumni in poskusili pražene ličinke, ki so zgledale kot oreški a ko so jih okusili, jih niti eden ni pogoltnil, saj je menda okus bil neobičajno tuj. Ker smo imeli malo časa nismo dolgo raziskovali, temveč smo se bolj zabavali ob pogledu na domačine, ki so ob cesti tudi jedli in nikjer ni manjkal kimchi.

foto: P.R.

Nazaj v naselje smo se vrnili ravno ob času, ko se je začel festival korejske hrane kot uvod v zaključek. Tukaj pa smo bili prvič bolj razočarani, saj je bilo le šest stojnic, ki so pripravljale različno hrano za več kot 2000 ljudi. Ostali smo lačni in ker smo hoteli pobegniti na pico, nas je eden od volonterjev opazil in prosil naj gremo najprej na zaključno slovestnost v športno dvorano. Pa smo šli in tam je igral univerzitetni orkester, sledili so govori zahval in film vtisov vseh dni. Ob koncu so še domačini zaplesali in zaigrali na bobne, mi pa smo hitro smuknili po pico. Zbrali smo wone in si kupili 6 velikih pic in jih pojedli kar na stopnicah, saj je bila lakota prehuda. Ena pica je stala 17400 wonov, kar je veliko, a je bilo potrebno! 🙂 Nato smo se odpravili proti sobam, kjer so otroci po poti že izmenjavali spominke, majice, značke,… in po ulicah je vrvelo kot na sejmu, pelo se je in poslavljalo pozno v noč. Ker smo imeli prevoz na letališče že ob 3.30 smo se odpravili pakirat in počivat. Misel na dolgo pot nas je zmrazila a na to, da bomo kmalu lahko zajtrkovali kos kruha in argeto in poliko v krogu domačih pa nas je dodatno motivirala za odhod.