Mladi športniki so včeraj po zelo pestrem potovanju uspešno prispeli v Daegu, kjer bodo potekale 46. mednarodne igre šolarjev. Nekaj več o potovanju in ogledu glavnega mesta Južne Koreje si lahko preberete v spodnjem prispevku, ki ga je napisala Pika Radmilovič.

Pot do Seula, Daegu-ja je bila na več kot deseturnem letu naporna. Malo prostora, neudobni sedeži, polno letalo a prijazno osebje in moderna tehnologija opremljena s filmi, glasbo in igricami so nam krajšali čas. Let na sever, mimo skandinavije do Rusije in nato nad sibirijo, kjer nas je pričakala tema in pomagala, da smo si namestili blazinice in poskušali zatisniti oči. V Seul smo prispeli ob 7.00 zjutraj kot je bilo načrtovano.  Nismo pa načrtovali, da bo naša prtljaga ostala v Parizu, zato smo se zadržali na izhodu in popisali kovčke. Na drugi strani nas je čakala Jan Miu ali Lucy, ki nam je pripravila celodnevni program po Seulu.

foto: P.R.

Ura je bila devet, ko smo vstopili v ljudski muzej in si ogledali kako so Korejci nekoč živeli in nato še palačo kralja Gyeongbokgunga, kjer smo bili navdušeni nad lesenimi vzorci živo obarvanih streh, centralnim ogrevanjem lesenih palač in nad podobicami lesenih opic, ki so krasile vse strehe palač. Pošteno lačni smo se odpravili v središče mesta, kjer so nam postregli tradicionalno kurjo juho v litoželezni posodi. Kokoši so bile sicer miniaturne in vsak je dobil eno celo filano z rižem, kostanjem, dateljni in gingsen koreninicami. Poleg so nam ponudili še kislo vloženo čebulo in pekočo zeleno.  Ker smo bili vsi lačni smo navalili in Lucy nam je pokazala kako razkosamo piščanca s palčkami in žlico, ter kako naj jemo. Čeprav ne preveč siti smo se odpravili po mestu, kjer smo lahko kupili kak spominek v obliki pahljače, pisanih denarnic ali magnetkov.

foto: P.R.

Sledilo je nenavadno doživetje, v hiši tradicionalne Kimchi hrane. Kimchi je peta najbolj zdrava jed na svetu in mi smo imeli priložnost, da se je naučimo pripraviti. Dobili smo predpasnike, rokavice, vso potrebno opremo in sestavine ter sledili mentorici. Gre za v slanici namakano zelje, ki ga premažemo z omako sestavljeno iz 20. zelišč in začimb. Ko smo končali in to gmoto zavili v kepo so nam dali plastične posodice kamor smo ga shranili za domov. Nato smo pripravili še eno jed, ki je bila sestavljena iz riževih in ribjih palčk, močno začinjene in poplaknjene z riževim vinom. Izkušnja je bila enkratna, le utrujeni smo bili preveč kar se je poznalo na številu deklet, ki se niso zmogle obleči v tradicionalna oblačila in se fotografirati za spomin. Vmes so nam sporočili, da je prtljaga prispela na letališče in še preden smo se poslovili od mesta smo se odpeljali na visok razgledni stolp, ki krasi hrib sredi Seula a je žal bilo megleno in slaba vidljivost. Sicer v Seulu živi 10,5 mio ljudi, čeprav ni bilo čutiti gneče. Na letališče smo prispeli okrog 17h in Lucy nam je pomagala pri prtljagi in registraciji.

foto: P.R.

Končno smo zlezli na letalo, let dobre pol ure je minil kot bi pihnil saj smo vsi dremali. V Daeguju pa nas je že čakal bus in nas odpeljal na Keimyung univerzo, kjer je registracija stekla, dobili smo nahrbtnike in sobe. Cel kampus je sicer med hribi in še z zadnjimi močmi smo svojo prtljago zvlekli v kar strm hrib in se sicer lačni a utrujeni odpravili v sobe s tuši in klimo, kar je bilo blagodejno.

Lep športni pozdrav!