”VZDRŽLJIVOST KOT IGRA”
(2. prispevek objavljen: 17.4.2012)

Vzdržljivost je sposobnost, ki govori o zmožnostih dolgotrajnega premagovanja naporov. Odvisna je od mnogih psihomotoričnih dejavnikov, neposredno pa se nanaša na učinkovitost srčno-žilnega in dihalnega sistema.

Kaj je vzdržljivostni tek? Vzdržljivostni tek ni le atletska disciplina, temveč je njegov pomen veliko širši. Lahko rečemo, da je vsebina, ki razvija temeljne človekove vrednote kot so vztrajnost, neomajnost v doseganju dolgoročnih ciljev, potrpežljivost, delovne navade in še bi lahko naštevali. Ravno zaradi vsega zgoraj naštetega ima vzdržljivost zelo velik vzgojni učinek in pomembno mesto v učnih načrtih vseh ravni izobraževalnega sistema. Zraven vsega naštetega pa je vzdržljivostni tek skupaj z drugimi aerobnimi vzdržljivostnimi aktivnostmi tudi nenadomestljiv člen v verigi dejavnikov zdravega načina življenja. Vzdržljivostne aktivnosti imajo neprecenljiv vpliv tako na biološke kot psihosocialne dejavnike zdravja, so vsebine, ki varujejo in ohranjajo zdravje in vitalnost.

…”mladi za celosten razvoj potrebujejo šport vsak dan!”…

Zaradi vsega zgoraj naštetega me zelo čudi, da število ur športne vzgoje na teden v osnovnih in srednjih šolah v zadnjih desetletjih upada, ko pa vemo, da otroci in mladostniki za zdrav razvoj potrebujejo 1 uro zmerno intenzivne telesne dejavnosti dnevno. Priporočene vrednosti telesne dejavnosti v Sloveniji ne dosega niti polovica mladih, zato tudi upad telesne zmogljivosti (zlasti vzdržljivosti) ni presenetljiv. Zaradi premalo gibanja in slabe telesne kondicije peša tudi njihovo zdravje. Manj dejavni otroci tudi šolske obveznosti prenašajo vse težje!

…”športne še zlasti kondicijske dejavnosti so nenadomestljiv člen v vzgoji mladih za življenje”…

Kako se lotiti vzdržljivostne vadbe z najmlajšimi? Pomembno je, da z otroci pričnemo vadbo tako, da jih bo ta pritegnila, da v njej najdejo svoje zadovoljstvo in, da vzdržljivost predstavimo kot vsebino za doseganje ciljev. S pretiranim tekom in intervalnim treningom bomo pri otrocih dosegli ravno nasproten učinek in tek se jim bo zameril. Naš cilj je, da mlade motiviramo in navdušimo z vzdržljivostnimi aktivnostmi. To pa lahko dosežemo le z izvedbo vzdržljivostne vadbe v igralnih oblikah!

Igra, igra in še 1x igra, to naj bo vodilo vsem trenerjem in vaditeljem, saj pri delu z mladimi ni prehitevanja in bližnjic. Igralne oblike vzdržljivostnega teka so namenjene predvsem vadbi v prvi in drugi triadi osnovne šole. To pa ne pomeni, da otroci v tretji triadi opustijo igro in se posvetijo zgolj intervalnim treningom in dolgim tekom. Moje mnenje je, da so otroci v tretji triadi (7.-9. razred) v veliko primerih prehitro specializirani in, da njihovi trenerji/vaditelji vadbo preveč posvečajo dolgotrajnim in intenzivnim vzdžljivostnim obremenitvam pri tem pa pozabijo na igro in njen pomen.

…”kondicijske dejavnosti razvijajo vztrajnost in nepopustljivost”…

Vadba vzdržljivosti v igralnih oblikah lahko poteka v zaprtem prostoru in na prostem. Obstaja na desetine tekalnih iger, štafetnih iger in poligonov s katerimi lahko naše mlade športnike popolnoma navdušimo. Pa naštejmo nekaj primerov vadbe s katero lahko razvijamo vzdržljivost pri naših najmlajših: kdo se boji črnega moža?, lovljenje parov, štafetni tek s prenašanjem predmetov in razni poligoni, ki naj vsebujejo skoke, plezanje, plazenje, vaje za razvoj trebušnih mišic, kotaljenje žoge,… Pri vseh naštetih igrah pa ni bistvena hitrost izvedbe naloge, ampak je poudarek na večjem številu ponovitev s kratkim odmorom ali brez. Zahtevnost takšne vadbe mora biti prilagojena trenutnim sposobnostim vadečih, obseg in/ali intenzivnost pa tolikšna, da sproži fiziološke, biokemijske, mentalne in druge adaptacijske mehanizme in s tem premakne mejo psihofizičnih sposobnosti na  višjo raven.

V prispevku sem predstavil kako bi naj vzdržljivost vadili naši najmlajši. Proces vadbe ne sme zajemati samo teka, saj se ga otroci hitro naveličajo in hitro postane nezanimiv. Vadba mora biti pestra in večstranska, ob tem pa moramo znati mlade športnike motivirati, vzpodbuditi, ter jim privzgojiti zdrav odnos do daljših aktivnosti.

Prispevek je nastal s pomočjo knjige ŠPORT PO MERI OTROK IN MLADOSTNIKOV (B. Škof) in ATLETSKI PRAKTIKUM (B. Škof s sodelavci).

Sebastijan Jagarinec


”ŠPORT JE ZARADI OTROK IN NE OTROCI ZARADI ŠPORTA!!”
(1. prispevek objavljen: 28.3.2012)

Najvišja stopnja športa je vrhunski šport. Temelj vrhunskega športa je kakovosten šport mladih! Pot do vrhunskega športnika/športnice je zelo dolga in posuta s številnimi preprekami in pastmi. Delo z mladimi mora biti postopno, prilagojeno njihovim sposobnostim, značilnostim, trenutnim zmogljivostim in potrebam. Pri delu z mladimi je potrebno upoštevati tudi biološko zrelost vsakega posameznika, saj so si otroci različni. Vsak otrok je edinstven, unikat! Pomembno je poudariti, da otroci v tem obdobju vadijo in ne trenirajo.

Naslednje vprašanje je namenjeno vsem staršem, ki ste si vzeli čas in prebirate moj prispevek. S kakšnimi pričakovanji in namenom ste vpisali otroka v naš kolektiv, saj poznamo dva koncepta športa mladih?!

Prvi postavlja v ospredje športno dejavnost kot vzgojno-rekreativno dejavnost mladih. Gre za humanistični pristop k športu  in poudarja njegov vzgojno-izobraževalni pomen. Ta oblika je namenjena vsem in vsakomur. Poudarek je na učenju in utrjevanju športnih znanj in veščin in ne toliko na tekmovalnosti. Ta koncept športa mladih poudarja športno dejavnost kot priložnost za optimalni osebni in socialni razvoj vsakega otroka, kot izjemno vzgojno-izobraževalno sredstvo, kjer je pritisk zmage neznaten in manj pomemben. Kjer je šport zaradi otrok in ne otroci zaradi športa.

… ”mladi v športu iščejo zabavo, družbo in sprostitev” …

Druga oblika športa mladih je pri nas veliko bolj razširjena. Poznamo ga kot selekcijski šport mladih, ki išče mlade talente in je bolj ali manj namenjen selekcioniranim otrokom. Osnovni cilj je priprava mladih talentov za vrhunski šport. V prvi vrsti je tekmovanje in pritisk zmage postaja z odraščanjem vse večji.

Delovanje našega kluba pri delu z mladimi temelji na prvem-humanističnem konceptu, s katerim so seznanjeni vsi starši. V ospredju niso zmage in rezultati ampak druženje, zabava in sprostitev – vse to skozi igro. Vaditelji in trenerji delujejo v smeri, da mladega športnika ”zgradijo” v osebnostno celoto in mu privzgojijo delovne navade, red, disciplino, ter zdrav in aktiven način preživljanja prostega časa. Športno aktivni življenski slog za katerega si prizadevamo v našem klubu se prenaša v odraslost!

Vsi pa se z našim konceptom in načinom dela ne strinjajo in kaj hitro pozabijo zakaj so otroka v prvi vrsti pripeljali v našo sredino. Starši so si tako kot otroci med seboj različni in vsepovsod se najdejo izjeme in različni pogledi. Večkrat pravimo: ”Starši imajo vedno prav.” Ampak se bojim, da v tem primeru temu ni tako in s tem, ko se odločajo namesto otroka delajo veliko napako in krivico, saj je le otrok tisti, ki ve kaj rad počne in kje se najbolje počuti. V tem primeru lahko rečem, da so otroci tisti, ki vedo kaj je za njih dobro in kaj ne!

… ”fanatičnost staršev je za otroka velik pritisk!” …

Dandanes je veliko preveč staršev, ki se odločajo namesto otrok in jih že pri desetih, dvanajstih letih njihove starosti silijo v vrhunskost, težje treninge, specializacijo,… naredijo praktično  vse, da bi preko svojih otrok dosegli tisto kar sami morda niso. Kot, da to še ni dovolj pa začnejo posegati tudi v delo trenerjev in vaditeljev. Pretirana tekmovalnost in poveličevanje uspehov kmalu privede do zasičenja. Otrok, ki je včasih z veseljem in veliko ljubeznijo obiskoval vadbo, nima več velike želje po vadbi – šport se mu zameri. Namesto, da bi otroka vprašali kako se počuti, ali je vesel in zadovoljen z izbranim športom, se ukvarjajo z vsemi drugimi razlogi, da bi zadovoljili lastnim željam in interesom. S tem namenom iščejo druge sredine, kjer jim na našo žalost takšno vadbo tudi omogočijo. Starše veliko bolj zanimajo kolajne, rekordi, kot pa počutje njihovega otroka in njegovo udejstvovanje v zdravem kolektivu.

… ”starši se ne morejo vtikati v delo trenerjev in vaditeljev” …

Kot ste lahko ugotovili smo zagovorniki humanističnega koncepta. Da ne bo pomote – to ne pomeni, da iz takega načina dela ne pridejo vrhunski športniki. Ravno obratno, saj je s takim delom mladim športnikom omogočen dolgoleten obstoj v vrhunskem športu, kar pa za drugi koncept ne morem trditi enako, saj z zgodnjo specializacijo mladi hitro dosežejo svoj vrhunec in se dokaj hitro poslovijo od športa. Vrhunskost v pionirski kategoriji ni zagotovilo za vrhunstvo v višjih kateogrijah! Za vrhunskost je čas v članski oz. absolutni konkurenci, ko naj bi ti mladi športniki bili pripravljeni na vse napore in skušnjave, ki jih ponuja vrhunski šport. So pripravljeni garati in se odrekati za tako željen rezultat in uspeh? Ali so pripravljeni na dolgotrajno trdo delo, saj vemo, da v športu ni garancije za uspeh? Ali so pripravljeni na vse to kljub temu, da se zavedajo, da v športu ne moreš uspeti čez noč in rezultat pride šele čez nekaj let? Takšno odločitev naj naši mladi športniki sprejmejo sami, ko postanejo polnoletni in so za njimi vse pasti športa mladih. Njihova prava športna pot bi se morala pričet z vstopom v mlajše člansko oz. člansko konkurenco ne pa, da se zaključi v mladinski kategoriji in še prej.

… ”zgodnja specializacija vadbe ni v korist otroka” …

Svoj cilj bomo dosegli takrat, ko bodo nekoč naši mladi športniki večkrat tedensko obiskali atletski stadion in odtekli nekaj krogov. Zelo bomo veseli tudi za vse, ki se bodo redno uvrščali na največja tekmovanja (EP, SP in OI), ampak nič več in nič manj kot za vsakega, ki bo večkrat tedensko prišel na atletski stadion!

Prispevek je nastal s pomočjo knjige (ŠPORT PO MERI OTROK IN MLADOSTNIKOV – B.Škof), seminarske naloge pri predmetu Sociologija športa (Pedagoška fakulteta Maribor – smer Trener izbrane športne panoge) in na osnovi lastnega razmišljanja.

Sebastijan Jagarinec


KDAJ JE PRAVI ČAS ZA VKLJUČITEV OTROKA V ŠPORT?

Kdaj vključiti otroka v šport je zelo pogosto vprašanje številnih staršev. Čeprav med strokovnjaki ni enotnega mnenja glede optimalne starosti za začetek sistematičnega ukvarjanja  s športom, je dejstvo, da otroci v šport prihajajo vedno bolj zgodaj in vedno bolj množično. Številne raziskave so pokazale, da se odstotek otrok in mladih, ki se vključujejo v organizirane športne dejavnosti veča. Pri tem pa se pojavljajo številna vprašanja in sicer, ali je res potrebno zelo zgodnje vključevanje v športno dejavnost, da bi se posameznik kasneje razvil v uspešnega športnika, ali je to v korist otroka in športa in kakšno ostrino naj imajo selekcijski postopki pri začetnih izborih mladih v klubski športni dejavnosti.

ALI JE ZGODNJE VKLJUČEVANJE OTROK V ŠPORT POTREBNO IN KORISTNO?

Gibalne izkušnje, ki jih otrok lahko pridobi in razvija v organizirani športni vadbi že v predšolskem in zgodnjem šolskem obdobju, so zelo dragocene za gibalni in posledično celosten razvoj mladega človeka. Toda hkrati smo v športni praksi priča tudi številnejšim primerom nehumanega ravnanja z otroki. Ko programi niso prilagojeni otrokom, ko igro in učenje zamenjata ozka specializacija in pritiski tekmovanj, pretirana „resnost“ vadbe itd., pozitivnost športa za otrokov razvoj postane zelo vprašljiva.

Koliko je smiselna in upravičena zgodnja selekcija otrok v šport, ki mnogokrat za sabo potegne prezgodnjo specializacijo, zelo nazorno pokažejo podatki o razvoju tistih, ki so bili že kot otroci ali v zgodnjih mladostniških letih zelo uspešni. Koliko rekorderjev do 10, 12 ali 14 let v različnih športnih disciplinah se v Sloveniji razvije v zares kakovostne športnike?
Manj kot 30% pionirskih rekorderjev (starih do 16 let) prebilo tudi v člansko atletsko reprezentanco. Toda le dva pionirska rekorderja (10%) sta postala tudi rekorderja svoje discipline v absolutni konkurenci in dosegla vrhunski športni rezultat (uvrstitev med prvih 10 na svetovnem prevenstvu ali olimpijskih igrah). Nekoliko drugačna slika je pri dekletih. Skoraj 60% tistih atletinj, ki so dosegle pionirski državni rekord v svoji disciplini, je kasneje nastopalo v članski atletski reprezentanci. Le tri (17%) so postale tudi rekorderke v absolutni konkurenci in kasneje vrhunske atletinje.

Visoka raven tekmovalne uspešnosti v otroštvu torej ni pogoj še veliko manj garancija za doseganje absolutne športne učinkovitosti. Številne izkušnje pravijo prej obratno. „Problem mladih šampionov“ je verjetno bolj v motivacijski praznini kot v biološkem izgorevanju in trošenju. Zaradi talenta, še bolj pa zaradi prednosti v biološkem razvoju in večjega obsega treninga, so običajno že od mladih nog navajeni le zmagovanja in velike prednosti pred ostalimi. Ko se začno biološke razlike manjšati, ko tudi drugi začno trenirati več in močneje se razlike zmanjšajo. Zmage „malih šampionov“ niso več tako prepričljive in samoumevne. Dogajati se začno tudi porazi. To so boleča občutja za zmag navajene (razvajene) posameznike. Niso se naučili „gristi“, boriti, zato v takih situacijah pogosto odpovedo in največkrat zapustijo šport.

Članek je povzet po knjigi ŠPORT PO MERI OTROK IN MLADOSTNIKOV, katere urednik je profesor, doktor Branko Škof.

Tina Polše