Robert Herga – trener

Kako dolgo ste že trener/vaditelj in kako dolgo ste že vključeni v strokovno delo Atletskega kluba Poljane Maribor?
Po srednji šoli sem svoje že takrat bogate izkušnje iz atletike (treniral sem jo namreč že od svojega 10-leta starosti) želel strokovno nadgraditi s šolanjem na Fakulteti za šport v Ljubljani. Želja, ki je bila prisotna že takrat in je še danes, je delo z mladimi in izziv narediti za našo družbo nekaj koristnega.
Zaradi spleta različnih okoliščin sem študij začasno odložil, se vrnil v Maribor, se priključil strokovnemu in organizacijskemu delu v klubu, kot trener v AD Maribor z veliko željo, da študij nekoč pa vendarle pripeljem do konca. Trener z licenco sem že od leta 1993 in vse od nastanka kluba AK Poljane Maribor leta 2000 delam in z velikim veseljem pomagam pri atletskem razvoju mladih športnikov. Strokovno delo v klubu pa ne obsega in ni zgolj samo izvedba treningov, kot si večina to predstavlja. Zraven seveda spadajo še udeležba na tekmovanjih, organizacija pri izvedbi tekmovanj, organizacija priprav, priprave na posamezne dogodke, priprava poročil in planov treninga, izobraževanja, spremstva, in še bi se našlo. Delo, ki me poleg mojih rednih službenih obveznosti veseli do te mere, da je dan, ki ima 24 ur zame velikokrat prekratek.

Kako se spominjate vaših začetkov kot trener/vaditelj in pri kateri starostni kategoriji ste začeli s svojim delom?
Svojih začetkov se kot trener z velikim veseljem rad spominjam. Po prihodu iz Ljubljane, kjer ob šolanju ni potekalo vse po mojih načrtih sem se lotil oblikovanja skupine kot mlad še neafirmiran trener, sicer z licenco trenerja, takrat bolj znan kot reprezentant Jugoslavije v mladinski in članski konkurenci v skoku v višino in v teku na visokih ovirah. V času osamosvajanja Slovenije leta 1991 in kasneje še 1992 in 1993 sem beležil tudi nastope za člansko reprezentanco Slovenije.
V nekaj tednih sem si ustvaril skupino iz učencev in učenk in treh šol, ki je štela 20 atletov in z njimi se je pričela moja uspešna trenerska pot. Že po 4 mesecih so atleti, ki so s treningi pričeli v omenjeni skupini, na zimskem dvoranskem državnem prvenstvu v Celju osvojili prvi dve kolajni. Prva atletinja, ki je osvojila kolajno na DP je bila Tina Lupša (3. mesto v teku na 60M pri pionirkah). Še isti dan je popoldan kolajno osvojil tudi Robi Šef (2. mesto v skoku v daljino pri pionirjih). To so bili moji prvi trenerski uspehi in prvi kolajni z največjih tekmovanj. Od takrat naprej pa vse do danes ne mine državno prvenstvo, kjer atleti, ki jih treniram ne bi posegali po najvišjih mestih.

Kaj vas najbolj veseli pri delu z športniki?
Glede na to, da sem bil sam relativno uspešen atlet mi je nekako lažje razumeti dejstvo, da se način življenja športnika v veliki meri razlikuje od načina življenja ostalih mladostnikov. Veliko je odrekanj, treningi so z dolžino staža in starostjo vse napornejši in zagotovo se atlet bolje počuti, če ima ob sebi človeka – trenerja, ki ga razume, ki mu pomaga skozi vse ovire, ki jih je na trnovi športnikovi poti odraščanja  ogromno. Prav skupno premagovanje teh ovir, pa seveda napredek je tisto, kar meni osebno pomeni največ. Najbolje sem vesel takrat, ko v očeh svojega atleta vidim zadovoljstvo ob doseženem rezultatu in ko vidim na treningu željo po delu, ki pelje do novih izzivov. Ni vse v osebnem rekordu in podiranju le teh, veliko je tudi v dozorevanju ob treningih četudi v podzavesti ni vedno in izključno le rezultat. Če je zadovoljstvo po koncu treninga prisotno pri vseh potem vem, da smo vsi skupaj na pravi poti. Delo z mladimi je moj užitek in dokler bom pri tem uživam bom to tudi počel.

Ste se pred trenerskim/vaditeljskim delom ukvarjali z atletiko? Ali vam je to pri vašem delu pomagalo? Kako?
Sam smatram in mislim, da je pomembno, da se je trener predhodno sam ukvarjal z atletiko. Veliko lažje po moje razume težave in faze, skozi katere športnik prehaja. Sam sem se skozi različne faze treninga prebijal od najmlajših selekcij pa vse do atleta člana, ko sem zaključil svojo športno pot. Spoznal sem kakšen naj bo odnos med trenerjem in atletom, pa tudi kako ne sme biti. Kaj in kakšen odnos med njima da rezultat in kakšen ga ne da. V vsej svoji atletski karieri sem imel tri trenerje in najbolj sem zaupal tistemu prvemu, ki je odkril moj talent. In na srečo lahko rečem, da sem po 16 letih z njim tudi uspešno končal svojo športno pot. Bil sem izjemno navezan na njega, se od njega velika naučil in prav takšen želim biti tudi jaz. Ni dovolj biti samo strokovno dobro podkovan. Treba je imeti čut za razumevanje, treba se je včasih postaviti tudi v njihovo kožo in predvsem ob trenutkih, ko ne gre vse po planu. Treba je mlade vzpodbujati na njihovi poti, najti pravo, lepo besedo ob pravem trenutku. Trener mora biti tudi avtoriteta in mora biti motor skupine. Vse to je lažje, če je sam po tej poti nekoč že hodil.

Kaj svetujete mladim športnikom?
Polagam jim na srce; če ste se odločili stopiti na pot športa potem vedite, da ste se odločili iti po trnovi poti življenja, ki ni vedno ravna in ni vedno lepo tlakovana. Na tej poti so številne prepreke, nižje in višje, ki jih boste morala obiti ali preskočiti. So padci in vzponi, so lepi in manj lepi trenutki. Če boste znali to pot prehoditi brez posledic, modric in prask potem ste zmagali. Bodite na tej poti samo zato, ker si sami tako želite. Obnašajte se do ostalih, ki jih prehitevate ali tistih, ki prehitevajo vas vedno korektno. Vztrajajte na tej poti ampak ne za vsako ceno !!! Bodite srečni in pomagajte tistim, ki to pot še iščejo.

Maja Bezjak – vaditeljica

Kako dolgo ste že trener/vaditelj in kako dolgo ste že vključeni v strokovno delo Atletskega kluba Poljane Maribor?
V strokovno delo Atletskega kluba Poljane sem se vključila jeseni 2005, in sicer sem pričela kot vaditelj – pripravnik, dve leti kasneje pa sem opravila tudi tečaj in izpit za vaditeljico atletike.

Kako se spominjate vaših začetkov kot trener/vaditelj in pri kateri starostni kategoriji ste začeli s svojim delom?
Na začetku sem takrat pomagala pri najmlajši skupini otrok, starosti od petega do sedmega leta. Iz te skupine sta se do danes oblikovali dve skupini otrok (1999/2000 in 2001/2002) kateri mi zapolnjujeta kar šest dni v tednu. Zelo sem ponosna, da je z mano ostalo in vztrajalo od takrat pa do danes kar nekaj otrok (torej šest let) pri katerih se že vidijo rezultati strokovnega in načrtnega dela z mladimi h kateremu stremimo v Atletskem klubu Poljane.

Kaj vas najbolj veseli pri delu z športniki?
Najbolj me veseli seveda podajanje znanja, ki sem ga skozi vsa leta pridobila in pa spremljanje razvoja mladega športnika od otroške igre skozi učenje osnovnih atletskih prvin do ”pravega” atletskega treninga. Zelo lepa izkušnja so tudi vsa tekmovanja, novi osebni rekordi ki dajejo otrokom dodatno motivacijo in zagon, večdnevne priprave, ki se jih redno udeležujemo itd. V glavnem nikoli nam ni dolgčas .

Ste se pred trenerskim/vaditeljskim delom ukvarjali z atletiko? Ali vam je to pri vašem delu pomagalo? Kako?
Z atletiko sem se ukvarjala kar devet let. Seveda mi to dostikrat olajša delo, saj se znam postaviti v določenih situacijah – ko je to potrebno v kožo atleta in tako vsi skupaj lažje pridemo do rešitve. Prav tako sem mnenja, da če želiš nekomu podajati svoje atletsko znanje boš to zelo težko počel če sam v preteklosti tega nisi izkusil na lastni koži.

Kaj svetujete mladim športnikom?
Športnikom svetujem naj vztrajajo na svoji začrtani poti, vedno zaradi sebe in svoje volje in nikoli zaradi drugih. S trdim delom in močno voljo bodo prišli tudi rezultati. In kar se meni zdi najpomembneje, UŽIVAJTE V ŠPORTU!!!

Aleksander Kidrič – vaditelj

Kako dolgo ste že trener/vaditelj in kako dolgo ste že vključeni v strokovno delo Atletskega kluba Poljane Maribor?
Z vaditeljskim delom se ukvarjam 9 let, od tega 7 let v Atletskem klubu Poljane Maribor.

Kako se spominjate vaših začetkov kot trener/vaditelj in pri kateri starostni kategoriji ste začeli s svojim delom?
S trenerskim delom sem pričel v AD Maribor 98, kjer sem tudi aktivno treniral atletiko. Vaditelj/trener sem postal naključno, saj so potrebovali nekoga, ki bi vadil kategoriji U14 in U16.

Kaj vas najbolj veseli pri delu z športniki?
Pri delu s športniki me veselijo predvsem tekmovanja, kjer je večinoma moj adrenalin na vrhuncu! Na tekmovanjih se pokažejo tudi rezultati dela na treningih in k sreči se večkrat zaradi uspehov dobre volje odpravljam domov.

Ste se pred trenerskim/vaditeljskim delom ukvarjali z atletiko? Ali vam je to pri vašem delu pomagalo? Kako?
Sam sem bil aktiven atlet, kar mi tudi v veliki meri pomaga pri trenerskem delu, saj imam približno predstavo, česa so atleti sposobni, kdaj je treba pospešiti neko zadevo in tudi kdaj je potrebno pritisniti na zavoro.

Kaj svetujete mladim športnikom?
Mladim športnikom bi svetoval, da naj se med šolskim letom učijo sproti… Saj je zaradi slabih ocen v šoli velikokrat trening zapostavljen, kar je razvidno tudi iz rezultatov in posledično je tudi prisotna slaba volja in slaba motivacija za nadaljnjo delo. Svetujem tudi, da športniki pozorno poslušajo na treningu trenerja in ne delajo stvari po svoje. Tudi, če trener vodi športnika napačno, bo to sam tudi hitro ugotovil in bo napako popravil. Za konec pa, mladi športniki spoštujte svoje trenerje, saj so trenerji po treningu in po tekmah veliko bolj utrujeni kot tekmovalci!!!

Vesna Vivod – vaditeljica

V letošnjem letu 2011/2012 se boš vključila v strokovno delo Atletskega kluba Poljane Maribor. Kakšna so tvoja pričakovanja?
Pri svojem delu pričakujem oz. si želim, da bi otroke čim bolj motivirala za vadbo. Skozi zabavo, družbo in učenjem bomo spoznavali osnove gibanj v atletiki. Želim si predvsem, da bi otroci radi prihajali na vadbo in z veseljem aktivno preživljali prosti čas, kar je danes zelo pomembno.

Česa se najbolj veseliš pri delu z mladimi?
Veselim se samega dela z otroci,  saj v takšnem obsegu to pomeni veliko novih izkušenj zame. Atletika me spremlja že celo življenji in veseli me, da bom lahko to kar mi je bilo dano s strani atletike prenesla na mlajše generacije

Kako misliš, da ti bo dejstvo, da si bila odlična atletinja pomagalo pri delu z mladimi?
Mislim, da je to vsekakor velik plus, saj imam več izkušenj s tega področja. Lažje se je postaviti oz. razumeti vadečega.

Kaj svetuješ mladim športnikom?
Mladim športnikom svetujem naj predvsem  uživajo v vadbi, pa naj bo to samo z namenom po druženju ali pa tudi z namenom doseganja priznanj. Da pridno in redno obiskujejo aktivnosti in tako bodo dosegli dobre rezultate.

Jaka Polutnik – vaditelj

Kako dolgo ste že trener/vaditelj in kako dolgo ste že vključeni v strokovno delo Atletskega kluba Poljane Maribor?
V strokovno delo Atletskega kluba Poljane sem bil vključen že pred leti, natančneje od konca leta 2005. Leta 2007 sem bil zaradi študijskih obveznosti na Finskem odsoten pol leta, po vrnitvi pa predvsem zaradi službenih obveznosti nisem uspel usklajevati vseh urnikov. Ker se pri delu z mladimi ne da delati na pol, sem žal bil primoran začasno opustil delo s skupinami. Z letom 2011 se je pokazala možnost, da se spet pridružim klubu kot vaditelj in z veseljem pomagam mladim atletom na njihovi poti.

Kako se spominjate vaših začetkov kot trener/vaditelj in pri kateri starostni kategoriji ste začeli s svojim delom?
Po koncu aktivne kariere atleta mi je kar nekoliko manjkalo atletike. Takrat so v klubu želeli z našo pomočjo oblikovati širši mladinski pogon, ki bi atletiko v Mariboru dvignil na višji nivo. Zainterisirane bodoče vaditelje so vključili v strokovno službo in nam omogočili prve vaditeljske korake. Prva je začela Tina Mušič, ostali pa smo se pridružili njeni skupini in se tam tudi učili pod mentorstvom Janeza Kravariča. Kmalu za tem sem bil dodeljen skupini Roberta Herge, ki mi je bil tudi mentor in od katerega sem se do sedaj največ naučil. Na začetku sem bil nekoliko izgubljen, kaj lahko od teh otrok pričakujem, ampak z Robijevo pomočjo smo se hitro ujeli. Robijeva skupina je bila nekoliko starejša, mislim, da so bili stari nekje 12, 13 let, in delo s temi atleti je bilo že nekoliko bolj podobno resnejšim treningom, kar mi je veliko bolj odgovarjalo kot delo s Tinino skupino, kjer je bil večji poudarek na igri.

Kaj vas najbolj veseli pri delu z športniki?
Biti športnik pomeni poseben način življenja, ki se ga drugi ne zavedajo dovolj. Veliko je odrekanj in dela. Za uspeh je potrebno vložiti veliko energije in časa. Vendar šport po drugi strani tudi veliko daje. Stati ob športniku, ko gre po svoji poti, se razvija, se uči, premaguje težave in se na koncu veseli uspehov, je nekaj neprecenljivega. Ko govorimo o otrocih, pa so vsi ti dogodki še toliko intenzivnejši in bolj iskreni, kar je prav poseben občutek. Mislim, da je to tisto, kar mi daje največje zadovoljstvo.

Ste se pred trenerskim/vaditeljskim delom ukvarjali z atletiko? Ali vam je to pri vašem delu pomagalo? Kako?
Kot rečeno, po petletni atletski karieri mi je atletike kar nekoliko primanjkovalo in takrat je bilo vaditeljstvo kar pravi odgovor na potrebe, ki sem jih imel. Pri prvih korakih mi je nekaj znanja sicer prišlo prav, a so bili to kljub vsemu otroci še premajhni in delo z njimi bolj specifično. Sam sem namreč začel trenirati atletiko ob koncu osnovne šole, tako da ni bilo pravih izkušenj iz tega starostnega obdobja. Ko sem začel delati z Robijevo skupino, pa je tudi atletsko znanje prišlo bolj do izraza in ga je bilo lažje uporabiti. Tam je bilo že več poudarka na različnih atletskih disciplinah in tu sem lahko otrokom lažje pomagal pri razvoju. Vsekakor pa sem otrokom najlažje pomagal pri spoznavanju, kaj pomeni biti športnik ne le po vloženem delu in rezultatih, ampak tudi kot osebnost.

Kaj svetujete mladim športnikom?
Predvsem bi jim svetoval, naj se s športom ukvarjajo iz veselja in ne iz nuje. Potem je mnogo lažje tudi premagovati vse težave, ki slej ko prej nastopijo in takrat se spozna pravi karakter posameznika. Težave so vedno dober izgovor za nehanje, a se splača potrpeti in vstrajati. Športu je potrebno veliko dati, vendar šport vrača še mnogo več.

Iva Vaner – vaditeljica

V letošnjem letu 2011/2012 se boš vključila v strokovno delo Atletskega kluba Poljane Maribor. Kakšna so tvoja pričakovanja?
Pričakujem, da bodo otroci med vadbo skozi igro našli veselje v atletiki oz. nasploh v športu in sodelovanju z vrstniki. Upam, da jih bom znala motivirati in vzpostaviti njim prijetno in sproščeno vzdušje. Vesela bi bila, če bi videla, da se na stadion radi vračajo.

Česa se najbolj veseliš pri delu z mladimi?
Novih izkušenj. Samo delo z otroci je zame nekaj novega, zato upam da se bom skozi delo marsikaj naučila. Veselim se samega druženja z otroci, njihove razposajenosti in igrivosti.

Kako misliš, da ti bo dejstvo, da si še vedno aktivna atletinja pomagalo pri delu z mladimi?
Menim, da se bom tako lažje razumela mlade s katerimi bom delala. Sama se še učim in to mi bo verjetno pomagalo tudi pri učenju drugih. Vsekakor menim, da bo delo z mladimi pripomoglo k še boljšemu odnosu z mojim trenerjem, saj se bom verjetno lažje postavila v njegovo kožo in ga bolje razumela.

Kaj svetuješ mladim športnikom?
Svetujem jim naj se borijo za svoje sanje, saj se bodo te le uresničile, če bodo vanje verjeli in jih poskušali doseči, kljub morebitnim oviram. Vsekakor pa se mi zdi najbolj pomembno, da v športu uživajo.

Jelena Štajmec – vaditeljica

Kakšni so tvoji prvi vtisi ob začetku dela z mladimi in kakšna so pričakovanja za naprej?
Pravzaprav mi je žal, da se v tovrstne aktivnosti nisem vključila že prej, v preteklih letih. Vtisi na začetku so fascinantni, predvsem zato, ker v teh mladih upih tako ali drugače vidim samo sebe, ko sem se pred leti podajala na isto pot. Seveda čas in navade, ki jih poznajo otroci in na splošno mladina danes, ne dopuščajo, da bi jih popolnoma enačila s samo seboj, vsekakor pa lahko potegnem določene vzporednice med njimi in mano. Spoznavajo šport, sprva skozi igro, kasneje skozi tekmovanja. Slednja so ne nazadnje dober preizkus tega, ali posameznik zna vztrajati potem, ko mu prvič, drugič, ali celo tretjič ne uspe biti najboljši. Prvih vtisov je v glavnem veliko, in sicer pozitivnih, pričakovanja v prihodnje so prav tako precejšnja, saj si želim svoje znanje in izkušnje nadgraditi tudi s teoretičnim delom, ki bi mi omogočil tudi bolj samostojno delo z mladimi.

Česa se najbolj veseliš pri delu z mladimi?
Delo z mladimi je obveznost, ki zahteva veliko mero odgovornosti in popolno prisotnost v vsakem trenutku, ki ga preživiš z njimi. Sama to delo jemljem kot izziv, po eni strani zato, ker rada delam z mladimi, po drugi strani tudi zato, ker verjamem, da nas tovrstne obveznosti izpopolnjujejo v smislu novih izkušenj, ki so v življenju vsakega posameznika vselej dobrodošle.

Kako misliš, da ti bo dejstvo, da si bila atletinja pomagalo pri delu z mladimi?
Menim, da so zmeraj izkušnje tiste, ki nas v življenju naučijo marsičesa in iz katerih lahko povzamemo dobro in slabo. Od vsakega posameznika pa je odvisno, kako bo znal v bodoče pridobljene izkušnje izkoristiti in prenesti na kasnejše generacije.
Želim si, da bi nekaj svojih izkušenj lahko prenesla na mlade, prav tako bi rada, da me slednji naučijo nekaj novega s svojim pogledom na šport in posledično, kako s svojimi očmi gledajo na življenje.

Kaj svetuješ mladim športnikom?
Šport, naj bo tekmovalen ali zgolj rekreativen, je hrana za telo in dušo človeka. Predstavlja sprostitev v najširšem pomenu besede. Vsakdanje življenje nas vse bolj okupira in ’sili’ v opravila, poleg katerih nam posledično navadno zmanjka časa za tisto sprostitev, ki bi nas napolnila z novo, svežo energijo. Veliko mladih se danes na žalost ne zaveda pomembne vloge, ki jo ponujajo športne aktivnosti pravzaprav na vsakem koraku. Ni potrebno veliko truda in denarja za to, da bi se ob koncu dneva počutil dobro, ker si naredil nekaj zase in svoje telo s tem, ko si rekel športu ‘JA!’. Počutiti se dobro v svoji koži je neprecenljiv občutek… še posebej če ga doživljaš skozi šport in rekreacijo.