Robert Herga – trener / diplomirani športni trener

Kako dolgo ste že trener/vaditelj in kako dolgo ste že vključeni v strokovno delo Atletskega kluba Poljane Maribor?
Po srednji šoli sem svoje že takrat bogate izkušnje iz atletike (treniral sem jo namreč že od svojega 10-leta starosti) želel strokovno nadgraditi s šolanjem na Fakulteti za šport v Ljubljani. Želja, ki je bila prisotna že takrat in je še danes, je delo z mladimi in izziv narediti za našo družbo nekaj koristnega.
Zaradi spleta različnih okoliščin sem študij začasno odložil, se vrnil v Maribor, se priključil strokovnemu in organizacijskemu delu v klubu, kot trener v AD Maribor z veliko željo, da študij nekoč pa vendarle pripeljem do konca. Trener z licenco sem že od leta 1993 in vse od nastanka kluba AK Poljane Maribor leta 2000 delam in z velikim veseljem pomagam pri atletskem razvoju mladih športnikov. Strokovno delo v klubu pa ne obsega in ni zgolj samo izvedba treningov, kot si večina to predstavlja. Zraven seveda spadajo še udeležba na tekmovanjih, organizacija pri izvedbi tekmovanj, organizacija priprav, priprave na posamezne dogodke, priprava poročil in planov treninga, izobraževanja, spremstva, in še bi se našlo. Delo, ki me poleg mojih rednih službenih obveznosti veseli do te mere, da je dan, ki ima 24 ur zame velikokrat prekratek.

Kako se spominjate vaših začetkov kot trener/vaditelj in pri kateri starostni kategoriji ste začeli s svojim delom?
Svojih začetkov se kot trener z velikim veseljem rad spominjam. Po prihodu iz Ljubljane, kjer ob šolanju ni potekalo vse po mojih načrtih sem se lotil oblikovanja skupine kot mlad še neafirmiran trener, sicer z licenco trenerja, takrat bolj znan kot reprezentant Jugoslavije v mladinski in članski konkurenci v skoku v višino in v teku na visokih ovirah. V času osamosvajanja Slovenije leta 1991 in kasneje še 1992 in 1993 sem beležil tudi nastope za člansko reprezentanco Slovenije.
V nekaj tednih sem si ustvaril skupino iz učencev in učenk in treh šol, ki je štela 20 atletov in z njimi se je pričela moja uspešna trenerska pot. Že po 4 mesecih so atleti, ki so s treningi pričeli v omenjeni skupini, na zimskem dvoranskem državnem prvenstvu v Celju osvojili prvi dve kolajni. Prva atletinja, ki je osvojila kolajno na DP je bila Tina Lupša (3. mesto v teku na 60M pri pionirkah). Še isti dan je popoldan kolajno osvojil tudi Robi Šef (2. mesto v skoku v daljino pri pionirjih). To so bili moji prvi trenerski uspehi in prvi kolajni z največjih tekmovanj. Od takrat naprej pa vse do danes ne mine državno prvenstvo, kjer atleti, ki jih treniram ne bi posegali po najvišjih mestih.

Kaj vas najbolj veseli pri delu z športniki?
Glede na to, da sem bil sam relativno uspešen atlet mi je nekako lažje razumeti dejstvo, da se način življenja športnika v veliki meri razlikuje od načina življenja ostalih mladostnikov. Veliko je odrekanj, treningi so z dolžino staža in starostjo vse napornejši in zagotovo se atlet bolje počuti, če ima ob sebi človeka – trenerja, ki ga razume, ki mu pomaga skozi vse ovire, ki jih je na trnovi športnikovi poti odraščanja  ogromno. Prav skupno premagovanje teh ovir, pa seveda napredek je tisto, kar meni osebno pomeni največ. Najbolje sem vesel takrat, ko v očeh svojega atleta vidim zadovoljstvo ob doseženem rezultatu in ko vidim na treningu željo po delu, ki pelje do novih izzivov. Ni vse v osebnem rekordu in podiranju le teh, veliko je tudi v dozorevanju ob treningih četudi v podzavesti ni vedno in izključno le rezultat. Če je zadovoljstvo po koncu treninga prisotno pri vseh potem vem, da smo vsi skupaj na pravi poti. Delo z mladimi je moj užitek in dokler bom pri tem uživam bom to tudi počel.

Ste se pred trenerskim/vaditeljskim delom ukvarjali z atletiko? Ali vam je to pri vašem delu pomagalo? Kako?
Sam smatram in mislim, da je pomembno, da se je trener predhodno sam ukvarjal z atletiko. Veliko lažje po moje razume težave in faze, skozi katere športnik prehaja. Sam sem se skozi različne faze treninga prebijal od najmlajših selekcij pa vse do atleta člana, ko sem zaključil svojo športno pot. Spoznal sem kakšen naj bo odnos med trenerjem in atletom, pa tudi kako ne sme biti. Kaj in kakšen odnos med njima da rezultat in kakšen ga ne da. V vsej svoji atletski karieri sem imel tri trenerje in najbolj sem zaupal tistemu prvemu, ki je odkril moj talent. In na srečo lahko rečem, da sem po 16 letih z njim tudi uspešno končal svojo športno pot. Bil sem izjemno navezan na njega, se od njega velika naučil in prav takšen želim biti tudi jaz. Ni dovolj biti samo strokovno dobro podkovan. Treba je imeti čut za razumevanje, treba se je včasih postaviti tudi v njihovo kožo in predvsem ob trenutkih, ko ne gre vse po planu. Treba je mlade vzpodbujati na njihovi poti, najti pravo, lepo besedo ob pravem trenutku. Trener mora biti tudi avtoriteta in mora biti motor skupine. Vse to je lažje, če je sam po tej poti nekoč že hodil.

Kaj svetujete mladim športnikom?
Polagam jim na srce; če ste se odločili stopiti na pot športa potem vedite, da ste se odločili iti po trnovi poti življenja, ki ni vedno ravna in ni vedno lepo tlakovana. Na tej poti so številne prepreke, nižje in višje, ki jih boste morala obiti ali preskočiti. So padci in vzponi, so lepi in manj lepi trenutki. Če boste znali to pot prehoditi brez posledic, modric in prask potem ste zmagali. Bodite na tej poti samo zato, ker si sami tako želite. Obnašajte se do ostalih, ki jih prehitevate ali tistih, ki prehitevajo vas vedno korektno. Vztrajajte na tej poti ampak ne za vsako ceno !!! Bodite srečni in pomagajte tistim, ki to pot še iščejo.

Vesna Vivod – vaditeljica atletike / magistrica inženirka medijskih komunikacij

V letošnjem letu 2011/2012 se boš vključila v strokovno delo Atletskega kluba Poljane Maribor. Kakšna so tvoja pričakovanja?
Pri svojem delu pričakujem oz. si želim, da bi otroke čim bolj motivirala za vadbo. Skozi zabavo, družbo in učenjem bomo spoznavali osnove gibanj v atletiki. Želim si predvsem, da bi otroci radi prihajali na vadbo in z veseljem aktivno preživljali prosti čas, kar je danes zelo pomembno.

Česa se najbolj veseliš pri delu z mladimi?
Veselim se samega dela z otroci,  saj v takšnem obsegu to pomeni veliko novih izkušenj zame. Atletika me spremlja že celo življenji in veseli me, da bom lahko to kar mi je bilo dano s strani atletike prenesla na mlajše generacije

Kako misliš, da ti bo dejstvo, da si bila odlična atletinja pomagalo pri delu z mladimi?
Mislim, da je to vsekakor velik plus, saj imam več izkušenj s tega področja. Lažje se je postaviti oz. razumeti vadečega.

Kaj svetuješ mladim športnikom?
Mladim športnikom svetujem naj predvsem  uživajo v vadbi, pa naj bo to samo z namenom po druženju ali pa tudi z namenom doseganja priznanj. Da pridno in redno obiskujejo aktivnosti in tako bodo dosegli dobre rezultate.

Jaka Polutnik – vaditelj atletike / univ. dipl. med. kom.

Kako dolgo ste že trener/vaditelj in kako dolgo ste že vključeni v strokovno delo Atletskega kluba Poljane Maribor?
V strokovno delo Atletskega kluba Poljane sem bil vključen že pred leti, natančneje od konca leta 2005. Leta 2007 sem bil zaradi študijskih obveznosti na Finskem odsoten pol leta, po vrnitvi pa predvsem zaradi službenih obveznosti nisem uspel usklajevati vseh urnikov. Ker se pri delu z mladimi ne da delati na pol, sem žal bil primoran začasno opustil delo s skupinami. Z letom 2011 se je pokazala možnost, da se spet pridružim klubu kot vaditelj in z veseljem pomagam mladim atletom na njihovi poti.

Kako se spominjate vaših začetkov kot trener/vaditelj in pri kateri starostni kategoriji ste začeli s svojim delom?
Po koncu aktivne kariere atleta mi je kar nekoliko manjkalo atletike. Takrat so v klubu želeli z našo pomočjo oblikovati širši mladinski pogon, ki bi atletiko v Mariboru dvignil na višji nivo. Zainterisirane bodoče vaditelje so vključili v strokovno službo in nam omogočili prve vaditeljske korake. Prva je začela Tina Mušič, ostali pa smo se pridružili njeni skupini in se tam tudi učili pod mentorstvom Janeza Kravariča. Kmalu za tem sem bil dodeljen skupini Roberta Herge, ki mi je bil tudi mentor in od katerega sem se do sedaj največ naučil. Na začetku sem bil nekoliko izgubljen, kaj lahko od teh otrok pričakujem, ampak z Robijevo pomočjo smo se hitro ujeli. Robijeva skupina je bila nekoliko starejša, mislim, da so bili stari nekje 12, 13 let, in delo s temi atleti je bilo že nekoliko bolj podobno resnejšim treningom, kar mi je veliko bolj odgovarjalo kot delo s Tinino skupino, kjer je bil večji poudarek na igri.

Kaj vas najbolj veseli pri delu z športniki?
Biti športnik pomeni poseben način življenja, ki se ga drugi ne zavedajo dovolj. Veliko je odrekanj in dela. Za uspeh je potrebno vložiti veliko energije in časa. Vendar šport po drugi strani tudi veliko daje. Stati ob športniku, ko gre po svoji poti, se razvija, se uči, premaguje težave in se na koncu veseli uspehov, je nekaj neprecenljivega. Ko govorimo o otrocih, pa so vsi ti dogodki še toliko intenzivnejši in bolj iskreni, kar je prav poseben občutek. Mislim, da je to tisto, kar mi daje največje zadovoljstvo.

Ste se pred trenerskim/vaditeljskim delom ukvarjali z atletiko? Ali vam je to pri vašem delu pomagalo? Kako?
Kot rečeno, po petletni atletski karieri mi je atletike kar nekoliko primanjkovalo in takrat je bilo vaditeljstvo kar pravi odgovor na potrebe, ki sem jih imel. Pri prvih korakih mi je nekaj znanja sicer prišlo prav, a so bili to kljub vsemu otroci še premajhni in delo z njimi bolj specifično. Sam sem namreč začel trenirati atletiko ob koncu osnovne šole, tako da ni bilo pravih izkušenj iz tega starostnega obdobja. Ko sem začel delati z Robijevo skupino, pa je tudi atletsko znanje prišlo bolj do izraza in ga je bilo lažje uporabiti. Tam je bilo že več poudarka na različnih atletskih disciplinah in tu sem lahko otrokom lažje pomagal pri razvoju. Vsekakor pa sem otrokom najlažje pomagal pri spoznavanju, kaj pomeni biti športnik ne le po vloženem delu in rezultatih, ampak tudi kot osebnost.

Kaj svetujete mladim športnikom?
Predvsem bi jim svetoval, naj se s športom ukvarjajo iz veselja in ne iz nuje. Potem je mnogo lažje tudi premagovati vse težave, ki slej ko prej nastopijo in takrat se spozna pravi karakter posameznika. Težave so vedno dober izgovor za nehanje, a se splača potrpeti in vstrajati. Športu je potrebno veliko dati, vendar šport vrača še mnogo več.

Jelena Štajmec – vaditeljica atletike / univ. dipl. prav.

Kakšni so tvoji prvi vtisi ob začetku dela z mladimi in kakšna so pričakovanja za naprej?
Pravzaprav mi je žal, da se v tovrstne aktivnosti nisem vključila že prej, v preteklih letih. Vtisi na začetku so fascinantni, predvsem zato, ker v teh mladih upih tako ali drugače vidim samo sebe, ko sem se pred leti podajala na isto pot. Seveda čas in navade, ki jih poznajo otroci in na splošno mladina danes, ne dopuščajo, da bi jih popolnoma enačila s samo seboj, vsekakor pa lahko potegnem določene vzporednice med njimi in mano. Spoznavajo šport, sprva skozi igro, kasneje skozi tekmovanja. Slednja so ne nazadnje dober preizkus tega, ali posameznik zna vztrajati potem, ko mu prvič, drugič, ali celo tretjič ne uspe biti najboljši. Prvih vtisov je v glavnem veliko, in sicer pozitivnih, pričakovanja v prihodnje so prav tako precejšnja, saj si želim svoje znanje in izkušnje nadgraditi tudi s teoretičnim delom, ki bi mi omogočil tudi bolj samostojno delo z mladimi.

Česa se najbolj veseliš pri delu z mladimi?
Delo z mladimi je obveznost, ki zahteva veliko mero odgovornosti in popolno prisotnost v vsakem trenutku, ki ga preživiš z njimi. Sama to delo jemljem kot izziv, po eni strani zato, ker rada delam z mladimi, po drugi strani tudi zato, ker verjamem, da nas tovrstne obveznosti izpopolnjujejo v smislu novih izkušenj, ki so v življenju vsakega posameznika vselej dobrodošle.

Kako misliš, da ti bo dejstvo, da si bila atletinja pomagalo pri delu z mladimi?
Menim, da so zmeraj izkušnje tiste, ki nas v življenju naučijo marsičesa in iz katerih lahko povzamemo dobro in slabo. Od vsakega posameznika pa je odvisno, kako bo znal v bodoče pridobljene izkušnje izkoristiti in prenesti na kasnejše generacije.
Želim si, da bi nekaj svojih izkušenj lahko prenesla na mlade, prav tako bi rada, da me slednji naučijo nekaj novega s svojim pogledom na šport in posledično, kako s svojimi očmi gledajo na življenje.

Kaj svetuješ mladim športnikom?
Šport, naj bo tekmovalen ali zgolj rekreativen, je hrana za telo in dušo človeka. Predstavlja sprostitev v najširšem pomenu besede. Vsakdanje življenje nas vse bolj okupira in ‘sili’ v opravila, poleg katerih nam posledično navadno zmanjka časa za tisto sprostitev, ki bi nas napolnila z novo, svežo energijo. Veliko mladih se danes na žalost ne zaveda pomembne vloge, ki jo ponujajo športne aktivnosti pravzaprav na vsakem koraku. Ni potrebno veliko truda in denarja za to, da bi se ob koncu dneva počutil dobro, ker si naredil nekaj zase in svoje telo s tem, ko si rekel športu ‘JA!’. Počutiti se dobro v svoji koži je neprecenljiv občutek… še posebej če ga doživljaš skozi šport in rekreacijo.

Sebastijan Jagarinec – trener / diplomirani športni trener

Kakšni so tvoji prvi vtisi ob začetku dela z mladimi in kakšna so pričakovanja za naprej?
Z mladimi sem pričel delati šele pred kratkim in moji prvi vtisi so zelo pozitivni. Slika, ki sem si jo predstavljal pred samim začetkom je v praksi skoraj enaka. Igrivost, nasmejani obrazi, ogromno besed in govorjenje,…vse to krasi naše otroke, ki jih iz dneva v dan vse bolj spoznavam. Pogosto jih ta otroška igrivost tudi zanese, a s tem ni nič narobe in lahko bi rekel, da je v tem obdobju to njihova glavna naloga. V letu 2013 sem pričel z vadbo otrok, ki obiskujejo (1. in 2. razred ter 7.,8. in 9. razred). Gre za dve starostno različni skupini in to za mene predstavlja velik izziv. Otroci na vadbo prihajajo z namenom, da uživajo in se od mene kaj naučijo. Ne vedo pa, da tudi oni mene učijo, zato se vsak dan znova veselim ure, ko je čas za vadbo. Moje želja in pričakovanja za v naprej so, da bi otroci med vadbo uživali, jo zapuščali z nasmehom na obrazu in, da bi se vsakič znova z veseljem tudi vračali.

Česa se najbolj veseliš pri delu z mladimi?
Delo z mladimi zahteva veliko mero odgovornosti in potrebno je spremljati vsaki njihov korak. Čeprav je to delo zelo zahtevno, me je vedno veselilo in navduševalo, zato je vsak trenutek, ki ga preživim z njimi prav poseben. Lahko bi rekel, da so otroci ambasadorji dobre volje in najbolj se veselim njihove dobre volje in igrivosti, ki jo širijo med vse nas.

Kako misliš, da ti bo dejstvo, da si bil atlet pomagalo pri delu z mladimi?
Z vadbo atletike sem pričel ob koncu drugega razreda osnovne šole, v osmem letu starosti. Še zdaj se zelo dobro spominjam svojih prvih korakov na atletskem stadionu Poljane v Mariboru. V osnovni šoli je celotna vadba potekala skozi igro in tako sem spoznal vse kar ponuja kraljica športov. Tekel sem na 60, 300, 600 metrov, skakal v daljino, metal žogico in še in še. Za dober razvoj je pomembno, da otroci v tem obdobju spoznajo vse in se kasneje ob prehodu v srednjo šolo odločijo za disciplino, ki jim najbolj ustreza in jih najbolj veseli. S prehodom v srednjo šolo sem spremenil tudi okolje, saj sem le to obiskoval v Ljubljani. Odločil sem se tudi, da bo moja disciplina tek na 400 metrov. Trdo delo, odrekanja in talent, so me pripeljali do izjemnih rezultatov v tej disciplini in sedaj, ko sem zaključil svojo športno pot lahko mirno rečem, da mi je uspelo. Na svoji koži sem izkusil kako poteka vadba od malih nog pa vse do treningov, ki so potrebni za vrhunski rezultat. Videl sem veliko, naučil sem se veliko in to želim skupaj z znanjem, ki sem ga pridobil tekom študija na Pedagoški fakulteti v Mariboru (smer: športno treniranje – atletika), prenesti na vse mlade nadobudne športnike. To, da sem bil atlet mi bo zelo pomagalo pri delu z mladimi, saj jih bom tako lažje razumel in se znal postaviti v njihovo kožo.

Kaj svetuješ mladim športnikom?
Vedno rad poudarim, da je šport zaradi otrok in ne otroci zaradi športa. Otroci, rezultate in dosežke pustite na strani, saj bo prišel čas tudi za to. Bodite veseli, nasmejani, razigrani, poslušajte in tako bomo lahko skupaj najbolj uživali 🙂

 Domen Žnidarič – vaditelj atletike / univ. dipl. prav.

Kako dolgo ste že trener/vaditelj in kako dolgo ste že vključeni v strokovno delo Atletskega kluba Poljane Maribor?
Strokovnemu teamu Atletskega kluba Poljane sem se priključil v letu 2014, ko sem prevzel vodenje ene izmed skupin Šole teka za odrasle. Sicer pa sem s klubom povezan že vrsto let preko izvedbe in organizacije atletskih mitingov. Še pred tem pa sem po zaključenem trenerskem izpitu za vaditelja atletike v letu 2066 najprej vodil skupino otrok v Atletskem društvu Maribor 98, med leti 2009 in 2011 pa Intersportovo tekaško ekipo.

Kako se spominjate vaših začetkov kot trener/vaditelj in pri kateri starostni kategoriji ste začeli s svojim delom?
V začetku sem se posvečal delu predvsem z mladimi, s skupino otrok prve triade osnovne šole, kjer sem pridobil mnogo dragocenih izkušenj pri delu z otroki, kasneje pa me je trenerska pot zanesla k delu z odraslimi, kjer se posvečamo predvsem izboljšanju splošne tekaške kondicije, pravilni tehniki teka, spoznavanju različnih načinov tekaške vadbe… Šola teka za odrasle v Atletskem klubu Poljane je prava popestritev tako za starše vadečih otrok, kot tudi za vse tekaške navdušence v Mariboru in okolici.

Kaj vas najbolj veseli pri delu z športniki?
Sam se sicer ne posvečam treningu in vzgoji vrhunskih športnikov, temveč svoje znanje in izkušnje prenašam predvsem tistim, željnim kvalitetne športne (tekaške) rekreacije. Najbolj me veseli in osrečuje zadovoljstvo naših tekačev ob in po opravljenih treningih, ko spoznajo koliko kilometrov so uspeli preteči in kako se jim je ob kontinuirani in sproščeni vadbi v nekaj tednih spremenilo in izboljšalo njihovo počutje, zdravje, kondicija…

Ste se pred trenerskim/vaditeljskim delom ukvarjali z atletiko? Ali vam je to pri vašem delu pomagalo? Kako?
Z atletiko sem se ukvarjal 15 let, v zadnjih letih kariere lahko rečem, da na vrhunskem oz. profesionalnem nivoju. Vsekakor sem skozi leta ukvarjanja s športom pridobil lastnosti, ki človeku koristijo kasneje tako v poklicnem kot privatnem življenju; to so predvsem delavnost, vztrajnost in disciplina. Ob tem pa pridobljeno tekaško znanje in izkušnje iz treningov zdaj prenašam na naše vedoželjne tekače v Šoli teka.

Kaj svetujete mladim športnikom?
Mladim športnikom svetujem predvsem, naj vztrajajo na svoji športni poti, kljub preprekam in težavam, ki se bodo včasih zdele nepremostljive. Vztrajnost je ključ do uspeha! 🙂

 Urša Krajšek – vaditeljica atletike / profesorica razrednega pouka

Kakšni so tvoji prvi vtisi ob začetku dela z mladimi in kakšna so pričakovanja za naprej?
Že pred samim študijem sem nekako vedela, da je delo z otroki tisto, ki me veseli. Ko sem tudi poklicno vstopila skozi šolska vrata, pa se je vse izkazalo za to, kar sem si želela. Kljub vsemu pa sem po duši športnica in sem iskala priložnosti za delo z otroki tudi v športu. Ponudila se mi je priložnost pri AK Poljane, kjer sem pridobila še dodatna znanja in energijo, predvsem od otrok, za delo in izpopolnjevanje sebe in njih. Pričakovanja so jasna; užitek in veselje otrok do vadbe in po njej. 

Česa se najbolj veseliš pri delu z mladimi?
V vsakdanjem stresu, ki nam ga povzroča okolica, so otroci tisti, ki te odpeljejo v drug svet, kjer pozabiš na vse drugo in se prepustiš pristnosti in otroškemu veselju.

Kako misliš, da ti bo dejstvo, da si bila tudi sama aktivna športnica pomagalo pri delu z mladimi?
Lastne izkušnje so tiste, iz katerih se v življenju največ naučiš. V športu sem se udejstvovala že od malih nog, kjer sem iskala in preizkušala vse možne športe (gimnastika, tenis, judo, …). Na koncu sem našla tistega, v katerem sem najbolj uživala in je bil velik del mojega dosedanjega življenja. Hokej na ledu, v katerem sem vztrajala dobrih 12 let, je pri meni pustil ogromno pozitivnih lastnosti, kot so disciplina, organiziranost, fair play, zdrava tekmovalnost,… Te izkušnje lahko vsakodnevno prenašam na otroke, ki so še v fazi oblikovanja svoje samopodobe. Šport je doprinos k razvoju in to miselnost bi rada delila z mladimi.

Kaj svetuješ mladim športnikom?
Vsaka vadba, trening ali tekma naj vam bo v veselje, saj boste le tako stremeli k boljšim dosežkom. Pri vsakem športu imamo zmagovalce in poražence. Naj vas kakšen slab rezultat ne potre. Iz vsake napake se kaj naučimo. Izkoristite napake in bodite še boljši. Vedno pa je pomembno, da imate šport, s katerim se ukvarjate radi!

 Matic Ogrizek – trener / diplomirani športni trener

Kako dolgo ste že trener/vaditelj in kako dolgo ste že vključeni v strokovno delo Atletskega kluba Poljane Maribor?
Moja vaditeljska pot se je začela zelo spontano. V času aktivnega tekmovalnega udejstvovanja se je ponudila priložnost, da pridobim naziv vaditelja atletike. Izpit sem uspešno opravil. Z delom nisem pričel takoj, saj sem svoj čas namenjal tekmovalni atletiki, me je v času treningov zelo zanimalo, kako in kaj poteka delo z mlajšimi. Vedno sem spraševal in bil radoveden. Tekom tekmovalnega udejstvovanja  je po zamenjavi študija gradbeništva, za študij športnega treniranja v meni dozorela želja, da bi nekoč postal trener. Začel sem leta 2013 z delom v najmlajši skupini. Začetki niso bili najlažji, a v veliko pomoč sta mi bila Robert Herga in Sebastijan Jagarinec. V tem času sem uspešno diplomiral in postal diplomirani športni trener. Moji začetki z Atletskim Klubom Poljane segajo v leto 2011, ko sem postal POLJANČEK, pred tem pa sem aktivno tekmoval za Atletski Klub Velenje.

Kako se spominjate vaših začetkov kot trener/vaditelj in pri kateri starostni kategoriji ste začeli s svojim delom?
Kot sem že omenil začetki niso bili najlažji. Začel sem z najmlajšo starostno skupino od 6 do 8 let. Meni osebno se je zdelo najbolj pomembno, da se poistovetim z njimi, da z otroci tečem, se lovim in igram. Seveda to ne pomeni, da otroci ne vedo kje je meja in kdo je njihov vodja, a veliko lažje si njihov vodja, če te vzamejo za svojega. Tako sedaj neznansko uživamo eni in drugi. Pred letošnjo sezono sem sprejel dodaten izziv, prevzel sem skupino pionirjev in pionirk U-16. Skupaj s skupino rastem, se učim in vsak dan nekaj novega izvem. Upam, da bom v tem tempu uspešno nadaljeval.

Kaj vas najbolj veseli pri delu z športniki?
Pri delu z športniki me najbolj veseli, da jih uspem nekaj novega naučiti. Kadar vidiš nekoga, ki res lepo teče, meče ali skače, takrat vem, da sem dosegel svoj namen in to mi daje motiv za naprej. Morda to izhaja iz dejstva, da sem sam imel dosti rezerv pri določenih stvareh, zgolj iz razloga, ker se jih nisem uspel pravočasno naučiti.

Ste se pred trenerskim/vaditeljskim delom ukvarjali z atletiko? Ali vam je to pri vašem delu pomagalo? Kako?
Z atletiko sem se tako ali drugače ukvarjal 12 let. Sam menim, da mi to izjemno pomaga pri mojem delu. Nekako lažje razumem športnike in njihove želje. Seveda pa je tu še praktični vidik, lažje vidim določene pomanjkljivosti in napake, ter lahko marsikaj tudi pokažem. Vemo, da se otroci mnogo naučijo s posnemanjem in v kolikor lahko kaj dobro pokažem, to tudi storim.

Kaj svetujete mladim športnikom?
Mladim športnikom svetujem zavzeto treniranje, poslušanje trenerja in ob vsem skupaj užitek v tem kar počnejo. Pride tudi čas, ko je potrebno potrpeti a vedno za tem pride obdobje, ko je neznansko lepo.

Tina Jureš  – vaditeljica atletike / diplomirana ekonomistka

Kakšni so tvoji vtisi ob začetku dela z mladimi in kakšna so pričakovanja za naprej?
Vesela sem, da sem po končnem aktivnem treniranju ostala povezana z atletiko preko vadbe z mladimi, saj atletika predstavlja pomemben del mojega vsakdana že vse od konca osnovnošolskih let. Kljub odgovornosti, ki jo to delo prinaša, v njem uživam in mi predstavlja veliko zadovoljstvo. Po začetni negotovosti kaj točno pričakovati, je delo z otroki preseglo vsa moja pričakovanja. Vedno znova me presenetijo s svojo razigranostjo, navihanostjo in iskrenostjo. V prihodnje si zato predvsem želim, da bi otroci z veseljem obiskovali vadbo in v njej uživali.

Česa se najbolj veseliš pri delu z mladimi?
Nasmejani, zadovoljni obrazi otrok ter vsi igrivi in posebni trenutki so tisto, česar se najbolj veselim. V veselje mi je, da lahko na njih prenašam svoje znanje in izkušnje o športni panogi, ki mi je tako draga. Hkrati pa se zavedam, da ne učim le jaz njih, ampak učijo tudi oni mene.

Kako misliš, da ti bo dejstvo, da si bila atletinja pomagalo pri delu z mladimi?
To, da sem bila tudi sama atletinja, je pri delu z mladimi sigurno dobrodošlo. Vsaka izkušnja prinese nekaj dobrega, v športu so te še toliko bolj pomembne. Težko je namreč razumeti športnika, če sam nikoli nisi bil del tega.

Kaj svetuješ mladim športnikom?
Svetujem jim, da v športu uživajo, da z veseljem obiskujejo vadbo, predvsem pa, da ob prvi oviri ne obupajo. Za doseganje dobrih rezultatov, reprezentančnih ali drugih nastopov bo še veliko časa. Čeprav bo takrat potrebno veliko volje, vztrajnosti in odrekanja, bo vse to poplačano, ko bo cilj dosežen.

Katja Hus – pomočnica / diplomirana ekonomistka

Kakšni so tvoji vtisi ob začetku dela z mladimi in kakšna so pričakovanja za naprej?
Delo z mladimi mi predstavlja dodatno energijo in veselje. Pričakujem in želim si nasmešek pri otrocih ter veselje do obiskovanja treningov.

Zakaj si se odločila za delo z mladimi in česa se pri delu z njimi najbolj veseliš?
Predvsem me veseli obujanje spominov na svoj začetek v atletiki ter veselje do dela z mladimi. Seveda pa predvsem to, da mladi obiskujejo trening redno in svoj prosti čas preživijo v naravi ter športnem duhu.

Kako misliš, da ti bo dejstvo, da si bila atletinja pomagalo pri delu z mladimi?
Menim, da mi moje izkušnje v atletiki in preživeta mladost na stadionu daje veliko prednost. Predvsem mi pomaga pri pripravi treningov in ohranjanju dobrega odnosa z mladimi atleti.

Kaj svetuješ mladim športnikom?
Svetujem jim naj svojo mladost preživijo zdravo, športno in v naravi.  Zdi se mi pomembno, da svoj prosti čas izkoristijo koristno in v dobri družbi –  z nami.  Vse skupaj prinaša pozitiven pogled na življenje in daje dodatno energijo za vse izzive v življenju.