Aktivni atleti
PREDSTAVITVE ATLETOV IN ATLETINJ
V tej rubriki se nam predstavijo naši aktivni atleti in atletinje. Po zastavljenih vprašanjih smo dobili zanimive odgovore, zato vas vabimo, da o naših atletih in atletinjah zveste še več!
Tilen Šimenko Lalič (1998)
Osebni rekordi:
300m: 35,10 (Domžale, 2017) | 400m: 49,70 (Nova Gorica, 2016) | 600m: 1:19,81 (Šentjur, 2016) | 800m: 1:50,19 (Varaždin – CRO, 2017)
1000m: 2:27,90 (Maribor, 2017)
Največji uspehi:
Polfinale in 15. mesto na Evropskem prvenstvu za mladince (Grosseto – ITA, 2017)
3. mesto na Balkanskem prvenstvu v dvorani za mladince (Istanbul – TUR, 2017)
26. mesto na Svetovnem prvenstvu za mlajše mladince (Cali – KOL, 2015)
Trener: Sebastijan Jagarinec
Kdaj si se pričel ukvarjati z atletiko?
Z atletiko sem se začel spogledovati v prvem letniku srednje šole. Takrat sem se še intenzivno ukvarjal s tenisom in je bila atletika le za pomoč k boljši fizični pripravljenosti za tenis. Za svojo srednjo šolo sem odtekmoval nekaj tekem in bil precej uspešen. Profesor športne vzgoje Bojan Ogrinc me je začel prepričevati naj atletiki resneje pristopim. Sprva sem se ponudbi upiral, vendar rezulatati naslednjih tekem so bili vse boljši in atletika je postajala vse bolj mikavna. Število atletskih treningov sem povečal, a na začetku je tenis še vedno ostajal. Na koncu drugega in polovico tretjega letnika sem treniral tenis in atletiko hkrati. Poskušal sem usklajevati oba športa kolikor dolgo se je dalo, dokler niso atletski rezultati postali preveč prepričljivi. Nepričakovano sem se uvstil na mlajše mladinsko svetovno prvenstvo v Caliju, Kolumbija in kasneje še na veliko največjih mladinskih tekmovanj. Tako sem se v četrtem letniku popolnoma spustil v atletiko.
Katera je tvoja paradna disciplina – ali jih je več?
Tek na 800m, občasno tudi 400m.
Kdo je tvoj atletski vzornik oz. vzornica? Zakaj?
V zadnjem času me je najbolj prepričal Waide van Niekerk. Čeprav ne teče moje primarne discipline, mi je s svojo zmagovalno miselnostjo, samozavestjo ter uživanjem v teku na eni strani in skromnostjo na drugi, pokazal, da se nemogoče stvari dajo uresničiti.
Kakšni so tvoji cilji v prihodnje?
Želim si izboljšav svojih osebnih rekordov iz sezone v sezono. Ko bo ta dovolj izboljšan, bodo na vrsto prišla tudi največja članska tekmovanja.
Opiši najbolj smešen pripetljaj, ki se ti je zgodil v atletiki!
Na svoji prvi resni tekmi v mojem življenju sem v boju za prvo mesto v ciljni ravnini padel. Uspel sem se pobrati in v cilj še vedno priteči kot drugi. V naslednjih dneh so mi sporočili, da sem pse uvrstil v reprezentanco in da se bom udeležil reprezentančne tekme na Slovaškem. Za vrhunec sem na tej reprezentančni tekmi že odtekel mednardno normo za mlajše mladinsko svetovno prvenstvo.
Kaj za tebe pomeni biti pravi Poljanček?
Biti del ekipe v kateri se vsi podpiramo in smo si pripravljeni pomagati. Pomembno je, da z veseljem prideš na trening v dobro družbo, ker potem je tudi treniranje kvalitetnejše in zanimivejše. Dobro vzdušje v ekipi lahko pričara le pravi Poljanček.
Tvoj moto je …
Winners don’t wait for chances, they take them.
Tjaša Križan (2000)
Osebni rekordi:
Krogla (3kg): 15,10m (Bressanone – ITA, 2016) | krogla – dvorana (3kg): 14,81m (Dunaj – AUT, 2016)
krogla – dvorana (4kg): 12,12m (Dunaj – AUT, 2017)
Največji uspehi:
16. mesto na Evropskem prvenstvu za mlajše mladince/ke (Tbilisi – GRU, 2016) | 3. mesto na Balkanskem prvenstvu za mlajše mladince/ke (Kruševac – SRB, 2016)
2. mesto na Mednarodnih igrah šolarjev (Alkmaar – NED, 2015) | Državni rekord v suvanju krogle v dvorani za mlajše mladinke (14,81m, Dunaj – AUT, 2016)
Trener: Sebastijan Jagarinec
Kdaj si se pričela ukvarjati z atletiko?
Z atletiko sem se pričela ukvarjati pri petih letih. Že kot mala deklica sem vse bolj imela rada atletiko in dosegala dobre rezultate. Tekmovala sem tudi v mnogobojih, kjer sem se vedno najbolje odrezala v metih. Bolj intenzivno sem se začela ukvarjati z atletiko pri desetih letih, ko sem ”preskočila” na mojo sedanjo disciplino – suvanje krogle.
Katera je tvoja paradna disciplina – ali jih je več?
Moja paradna disciplina je suvanje krogle. S suvanjem krogle sem se začela ukvarjati pri enajstih letih in že na prvih tekmovanjih sem pričela osvajati kolajne. Do tega trenutka sem nastopila na številnih tekmovanjih in med njimi je bilo kar nekaj mednarodnih, največje pa zagotovo 1. Evropsko prvenstvo za mlajše mladince/ke, kjer sem tudi uspešno nastopila in osvojila 16. mesto.
Kdo je tvoj atletski vzornik oz. vzornica? Zakaj?
Vzornika kot takega nimam, se pa zgledujem po atletih kot so Valerie Adams, Sandra Perković in Usain Bolt. Ti športniki so dosegli vse kar se da, nastopili na največjih tekmovanjih in osvojili naslove svetovnih in olimpijskih prvakov. To je predvsem nagrada, ki jo dobiš za trdo delo in predvsem to, da to kar počneš ni zaman.
Kakšni so tvoji cilji v prihodnje?
Moji cilji oz. moje sanje so nastopiti na olimpijskih igrah. Za te sanje bo potrebno veliko trdega dela in odrekanja. Ampak če bi bilo lahko, potem bi to počeli in zmogli vsi.
Kaj za tebe pomeni biti pravi Poljanček?
Biti pravi Poljanček zame pomeni, da se v skupini v kateri si vzpodbujaš, veseliš za druge in predvsem, da se zabavaš in imaš lepo. Čeprav je atletika individualen šport je zelo pomembno, da se s preostalimi razumeš tudi izven treningov.
Tvoj moto je …
It doesn’t matter how many times you fall down, it’s how many times you get up.
Luka Popović Krajnc (2000)
Osebni rekordi:
100m: 11,24s (Ptuj, 2017) | 200m: 23,02 (Varaždin – CRO, 2017) | suvanje krogle (4kg): 14,61m (Celje, 2015)
suvanje krogle (5kg): 14,69m (Celje, 2017)
Največji uspehi:
2. mesto na Mednarodnih igrah šolarjev (Alkmaar – NED, 2015)
Trener: Sebastijan Jagarinec
Kdaj si se pričela ukvarjati z atletiko?
Z atletiko sem se začel ukvarjati pri šestih letih.
Katera je tvoja paradna disciplina – ali jih je več?
Moja paradna disciplina je tek na 100m.
Kdo je tvoj atletski vzornik oz. vzornica? Zakaj?
Moj atletski vzornik je Justin Gatlin, ker je zelo dober atlet.
Kakšni so tvoji cilji v prihodnje?
Moji cilj za naslednjo sezono je izpolnitev norme za mladinsko balkansko prvenstvo.
Opiši najbolj smešen pripetljaj, ki se ti je zgodil v atletiki!
Najbolj smešen dogodek je, da sem prešel iz discipline suvanje krogle na tek na 100m.
Kaj za tebe pomeni biti pravi Poljanček?
Biti Poljanček pomeni veliko dobrih in zabavnih dogodivščin in dobre volje.
Tvoj moto je …
Moj moto je go hard or go home.
Eva Skaza (1997)
Osebni rekordi:
3000m (dvorana): 10:21,10 (Dunaj, 2017) | 5000m: 17:34,43 (Slovenj Gradec, 2017)
Kdaj si se pričela ukvarjati z atletiko?
Z atletiko sem se preizkusila že v osnovni šoli, ko sem tekla na raznih atletskih tekmovanjih katere še danes zelo rada obiščem. Veliko bolj resno pa sem se začela ukvarjati z atletiko pred sedmimi leti, saj je bila nujno potrebna pri začetku moje triatlonske poti.
Katera je tvoja paradna disciplina – ali jih je več?
Nimam paradne discipline, so mi pa všeč daljše razdalje kot so teki na 3, 5 in 10km.
Kdo je tvoj atletski vzornik oz. vzornica? Zakaj?
Moj atletski vzornik je Mo Farah, to pa zato, ker na vseh največjih tekmovanjih dokazuje, da na tekmi ni vse v “nogah “. Največ je v glavi in všeč mi je njegova taktika teka. Menim tudi da ima najbolj idealno tehniko teka.
Kakšni so tvoji cilji v prihodnje?
Moj kratkoročni cilj je izboljšanje moje tekaške tehnike, kar bi tudi veliko pripomoglo k izboljšanju osebnih rekordov. Moj dolgoročni cilj pa so OI v Tokiu, 2020.
Opiši najbolj smešen pripetljaj, ki se ti je zgodil v atletiki!
Trenutno se najbolj smešnega pripetljaja ne spomnim, jih je pa definitivno bilo veliko.
Kaj za tebe pomeni biti pravi Poljanček?
Pravi Poljanček za mene pomeni, da ponosno predstavljaš barve kluba, da spoštuješ sebe in predvsem ostale tekmovalce, da se držiš fair-playa in da spodbujaš tudi ostale.
Tvoj moto je …
A winner is that person who gets up one more time then he was knocked down.
Eva Vivod (1994)
Osebni rekordi:
100m ovire: 14,87 (Velenje, 2008) | kopje (600g): 56,98m(Nova Gorica, 2013) | kopje (500g): 53,34m (Ljubljana, 2010)
sedmeroboj (ml.mladinski): 4834 točk (Ravne na Koroškem, 2011) | sedmeroboj (st. mladinski): 5228 točk (Ptuj, 2010)
Največji uspehi:
2. mesto na Evropskih kvalifikacijah za Olimpijske igre mladih (Moskva – RUS, 2010)
7. mesto na Olimpijskih igrah mladih (Singapur – SN, 2010)
8. mesto na Svetovnem mladinskem prvenstvu (Moncton – CAN, 2010)
10. mesto na Evropskem mladinskem prvenstvu (Barcelona – SPA, 2012)
6. mesto na Sredozemskih igrah (Mersin – TUR 2013)
Državni rekord v metu kopja za starejše mladinke (56,98m, Nova Gorica, 2013)
Trener: Rudi Vivod
Kdaj si se pričela ukvarjati z atletiko in kdo te je navdušil za ta šport?
Z vadbo atletike sem se pričela ukvarjati v 7. razredu osnovne šole, vendar sem že prej redno obiskovala stadion, saj sta trenirali tako sestra kot mama, oče pa je trener. Tako odločitev o športu, ki ga bom trenirala ni bila težka, saj je moja celotna družina atletska in tako lahko rečem, da so me prav oni navdušili za ta šport.
Katera je tvoja paradna disciplina – ali jih je več?
Moja paradna disciplina je mnogoboj, tako lahko rečem, da imam sedem paradnih disciplin. Čeprav je kot disciplina zelo naporen je vsaj zame najbolj zanimiv.
Kdo je tvoj atletski vzornik oz. vzornica? Zakaj?
Všeč mi je več atletov, vendar najljubša mi je Jessica Ennis, saj je tudi ona tako kot jaz mnogobojka. Sama jo občudujem, saj dosega res izjemne rezultate in je že tri leta zapored najboljša mnogobojka na svetu.
Kakšni so tvoji načrti, cilji v atletiki v prihodnje?
Načrt je nemoteno trenirati, kar mi to sezono ni uspelo zaradi nezgod, ki so se mi pripetile. Če bodo treningi šli po načrtu pa lahko upam na osebne rekorde in nastope na največjih tekmovanjih.
Tvoj moto je …
Never say never :).
Uroš Veselič (1993)
Osebni rekordi:
Skok v višino: 208cm (Nova Gorica, 2013)
Največji uspehi:
1. mesto na Mednarodnih igrah šolarjev (San Francisco – ZDA, 2008)
Trener: Robert Herga
Kdaj si se pričel/a ukvarjat z atletiko in kdo te je navdušil za ta šport?
Z atletiko sem se začel ukvarjat pri desetih letih. Za treniranje me je v bistvu navdušila televizija, ko sem spremljal prenose številnih tekem. Najraje sem spremljal tehnične discipline, kot so skok v daljino, skok ob palici in seveda skok v višino. Spomnim se še, da sem ob spremljanju skoka v višino najboljše rezultate tudi izmeril v svoji sobi in ko sem ugotovil, da skačejo višje od svoje omare sem si rekel, da bi tudi jaz rad letel tako visoko…Tako sem prišel v AK Poljane.
Katera je tvoja paradna disciplina – ali jih je več?
Moja paradna disciplina je takoj postal skok v višino, zaradi že prej omenjenega motiva. Zelo me je zanimal tudi skok ob palici, vendar ker sem bil še premlad in v klubu nismo imeli prave opreme, sem te sanje opustil.
Kdo je tvoj atletski vzornik oz. vzornica? Zakaj?
Vzornika, takšnega, da bi se po njem POVSEM zgledoval nimam, želim pa se čim bolj približati Stefanu Holmu ter Ivanu Ukhovu, ker imata resnično odlično tehniko skakanja in skočita preko 240cm, kar zmorejo le redki na svetu. Do tega rezultata mi še manjka 39cm :).
Kakšni so tvoji načrti, cilji v atletiki v prihodnje?
Moji načrti za v prihodnje so treningi, treningi in še enkrat treningi, kajti ZELO si želim nastopiti na Olimpijskih igrah. Vem, da se bom zaradi tega moral odreči številnim rečem, ampak sem za svoje sanje pripravljen garati.
Opiši najbolj smešen pripetljaj, ki se ti je zgodil v atletiki!
Najbolj ˝smešen˝ pripetljaj, ki se mi je zgodil je, da sem zamudil v prijavnico in s tem posledično na štart štafete, tako je naša štafeta tekla samo z dvema članoma in to 200m.
Tvoj moto je …
…ni breme tisto ki te zlomi, ampak način kako ga nosiš…
Alen Kolman (1995)
Osebni rekordi:
300m: 37,16 (Domžale, 2017) | 400m: 51,11 (Andorf – AUT, 2017) | 600m: 1:23,16 (Šentjur, 2017) | 800m: 1:54,70 (Varaždin – CRO, 2017)
Trener: Sebastijan Jagarinec
Kdaj si se pričel/a ukvarjati z atletiko?
V 9. razredu osnovne šole smo se s šolo udeležili atletskega področnega prvenstva osnovnih šol v Mariboru. Sam sem tekmoval v teku na 1000m in osvojil drugo mesto. Do mene je stopil takratni trener Rudi Vivod in me povabil na trening. Ker se do takrat še nikoli nisem resno ukvarjal s kakšnim športom sem bil na začetku v dvomih. Po krajšem razmisleku in ponovnih klicih trenerja sem se odločil, da začnem s treningi v Atletskem klubu Poljane.
Katera je tvoja paradna disciplina – ali jih je več?
V svoji karieri sem tekmoval že v skoraj vseh atletskih disciplinah, od skokov in metov do teka na 10.000m. Večkrat sem se namreč udeležil, po mojem mnenju najtežje atletske discipline – deseteroboj, kjer sem bil tudi državni podprvak. V zadnjem času pa sem se popolnoma posvetil teku na 800m in mislim, da je bila to prava odločitev. Za boljšo pripravo se udeležim tudi kakšnega tekmovanja v teku na 300, 400 ali 600m.
Kdo je tvoj atletski vzornik oz. vzornica? Zakaj?
Pravega atletskega vzornika nimam. Zame so »vzorniki« tisti, ki so za rezultat pripravljeni garati. Prav tako ne prenesem jemanja nedovoljenih poživil, saj se s tem uničuje lepota športa. Menim, da se lahko s trudom in odrekanjem doseže ogromno.
Kakšni so tvoji cilji v prihodnje?
Moji cilji so napredovanje iz tekme v tekmo, tako v tehniki teka, kot v rezultatu, ki se prikaže v cilju. Vem, da je to z odličnimi pogoji v klubu dosegljivo, vendar potrebno bo garanje. Zelo bi si želel enkrat teči za Slovensko reprezentanco in se uvrstiti na Univerzijado, ki bo čez dve leti v sosednji Italiji. Prav tako si želim, da bi lahko še naprej uspešno združeval študij na fakulteti in treninge atletike.
Opiši najbolj smešen pripetljaj, ki se ti je zgodil v atletiki!
Leta 2013 smo se odpravili v Novo Gorico na državno tekmovanje v deseteroboju. Med desetimi disciplinami, ki se izvedejo v dveh dnevih je tudi skok s palico. Dan pred tekmovanjem sem palico sploh prvič v življenju dobil v roke. Naslednji dan pa smo jo še pozabili vzeti s seboj na tekmovanje v Novo Gorico. Tako sem bil še 5 min pred tekmovanjem brez palice s katero bi skakal. Na srečo mi je sotekmovalec pustil, da skačem z njegovo. Ko so se začeli skoki sem najprej podrl začetno višino 180 cm, potem pa se je začelo… Skoki so postajali vedno boljši kljub temu, da drugič v življenju v rokah držim palico. Na koncu sem v tej disciplini zmagal s preskočenimi 310 cm. Izkazalo se je, da bi lahko skočil še višje, če bi skoke začel na višji višini, saj sem bil zaradi ogromno skokov že zelo utrujen.
Kaj za tebe pomeni biti pravi Poljanček?
V Atletskem klubu Poljane treniram pod vodstvom trenerja Sebastijana Jagarinca. Zelo mi je všeč energija v skupini, pa naj bo trening lahek ali pa naj bodo na sporedu »distance«. Atleti se med seboj spodbujamo in drug drugemu želimo čim boljše rezultate. Prav tako sem navdušen nad celotnim vodstvom v klubu, ki atletom nudi od masaž, savn, bazenov, fizioterapij itd. Vidi se, da je bil tudi trener še ne dolgo nazaj atlet in točo ve kaj potrebujemo.
Tvoj moto je …
I´m going to go out there and be ridiculous and see what happens! I`ve got nothing to lose. (Wayde Van Niekerk)
Gregor Verbošt (1994)
Osebni rekordi:
400m: 53,16 (Kranj, 2011) | 600m: 1:23,28 (Šentjur, 2014) | 800m: 1:56,25 (Ljubljana, 2014) | 1000m: 2:32,00 (Andorf – AUT, 2014)
1500m: 3:59,01 (Regensburg – NEM, 2015) | 3000m: 9:00,43 (Dunaj – AUT, 2015) | 10km: 33:02 (Slovenj Gradec – cestni tek, 2013)
21km: 1:15:04 (Ljubljana, 2015)
Trener: Borut Podgornik
Kdaj si se pričel/a ukvarjati z atletiko?
Z atletiko sem se pričel ukvarjati v 7. ali 8. razredu OŠ, pred tem pa sem se šes let podil za nogometno žogo. Nato sem kakšno leto združeval nogomet in atletiko, ob prehodu iz OŠ v SŠ, pa sem se le odločil za atletiko in sicer za tek na srednje proge. Za tek me je navdušil starejši brat Tadej in oče, ki je bil nekoč dober tekač na dolge proge. Predvsem bratsko rivalstvo je bilo na začetku tisto, ki me je pritegnilo k treningu in pa seveda dokazovanje samemu sebi, česa si zmožen. Sedaj pa je atletika prerasla v neke vrste ljubezen…
Katera je tvoja paradna disciplina – ali jih je več?
Kot sem že omenil je moje področje tek na srednje proge , ki zajema discipline od 600 pa vse do 3000 metrov. Meni najljubša je tek na 1500 metrov. Nekateri jo tudi označujejo za eno od težjih disciplin v atletiki. Občasno pa se preizkusim tudi v kakšni daljši disciplini, v zadnjem času me je predvsem pritegnil polmaraton.
Kdo je tvoj atletski vzornik oz. vzornica? Zakaj?
Moj atletski vzornik je maroški atlet Hicham El Guerrouj, ki je prav tako svetovni rekorder v tej disciplini. Njegov rekord na tej razdalji je neverjeten in sicer 3:26,00. Zakaj prav on? Ko sem se začel ukvarjati z atletiko in spremljati atletska tekmovanja je blestel prav on, všeč mi je tudi njegova zgodba. Mislim, daj je med desetimi najhitrejšimi teki na tej razdalji prav 5 ali 6 njegovih rezultatov. Pri srcu pa mi je tudi pokojni ameriški atlet Steve Prefontain. Velikokrat pred treningom preberem kakšno njegovo znamenito misel.
Some people create with words or with music or with a brush and paints. I like to make something beautiful when I run. I like to make people stop and say, ‘I’ve never seen anyone run like that before.’
Kakšni so tvoji cilji v prihodnje?
Moji načrti za prihodnje so, da ostanem čim dlje v atletiki, kot tekmovalec, kasneje ko pa zaključim tekmovalno kariero in šolanje, pa kot trener, saj me to res veseli in osrečuje. Seveda si glede tekmovalnih ciljev želim čim več osebnih rekordov in premikanje lastne meje zmogljivosti na višjo raven… torej lov za sekundami in stotinkami.
Opiši najbolj smešen pripetljaj, ki se ti je zgodil v atletiki! 🙂
Uf kar precej zahtevno vprašanje. Teh dogodkov se je v teh letih treninga nabralo kar veliko. Nekateri niso za v javnost..… Eden izmed teh je, da sem v Šentjurju 600 metrov pretekel z obuto samo eno šprintarico, saj mi je drugo snel sotekmovalec takoj ob štartu, ko mi je stopil na nogo in ta šprintarica je nesrečno zadela enega od tekmovalcev v glavo. Na srečo nikomur ni bilo hudega.
Kaj za tebe pomeni biti pravi Poljanček?
To da se dnem za dnem z veseljem vračam na Mariborski stadion na Poljanah, saj uživam v atletiki in treningu, ter v prijetni družbi ostalih Poljančkov, ki te znajo zmerom nasmejati, predvsem pa najstarejši Poljanček – Robi 😀
Tvoj moto je …
Sta dva in sicer:
To give anything less than your best, is to sacrifice the gift. Steve Prefontain
Only those who will risk going too far can possibly find out how far one can go.” ― T.S. Eliot
Tadej Verbošt (1992)
Osebni rekordi:
400m: 50,84 (Maribor, 2013) | 800m: 1:53,67 (Ljubljana, 2013) | 1000m: 2:32,82 (Kapfenberg – AUT, 2014) | 1500m: 3:59,58 (Nova Gorica, 2016)
Kdaj si se pričel/a ukvarjati z atletiko?
Atletika me je zanimala že celotno osnovno šolo. Predvsem zaradi očeta, ki je bil v naših krajih poznan kot nepremagljiv tekač. To me je navdušilo, da sem si ta status prigaral tudi sam. Na športnih dnevih sem zelo rad tekmoval v vseh disciplinah, še posebej veliko pa mi je pomenil tek. V 5. razredu sem se udeležil prve področne tekme v teku na 1000 metrov. Nato sem se do konca osnovne šole udeleževal vseh območnih in področnih šolskih tekmovanj v tekih na 600 in 1000 metrov. V teku na 1000 metrov sem bil dve leti zapored področni prvak. Konec osnovne šole, leta 2007, sem začel tudi aktivno trenirati atletiko, vzporedno z nogometom, ki sem ga treniral devet let. Istega leta sem prvič oblekel tudi reprezentančni dres. Na pionirskem mnogoboju sem zastopal Slovenijo v teku na 1000 metrov. To je prevesilo tehtnico na stran atletike, tako sem opustil aktivno igranje nogometa in se povsem posvetil tekom na srednje proge. Veliko vlogo pri tem je imel tudi takratni trener Bojan Ogrinc, ki je v meni videl tekaški potencial.
Katera je tvoja paradna disciplina – ali jih je več?
Moja glavna in najljubša disciplina je tek na 800 metrov. Rad se še preizkusim v teku na 400 in 1500 metrov. Redno se udeležujem tudi cestnih tekov do 10km.
Kdo je tvoj atletski vzornik oz. vzornica? Zakaj?
Moj atletski vzornik je David Rudisha, trenutni svetovni rekorder na 800 metrov. Všeč mi je njegov pogum na tekmah. Vedno začne in konča tekmo brez kompromisov-brez veliko taktiziranja. Preprosto naredi to kar je sposoben. Velika ikona tekaškega sveta je tudi Steve Prefontaine. Njegovi nastopi in misli poosebljajo bistvo teka. Mislim, da je Steve marsikateremu tekaču zelo velika inspiracija.
Kakšni so tvoji cilji v prihodnje?
Rad bi ostal v atletiki kot tekmovalec še naslednjih nekaj let, saj mislim, da še zdaleč nisem izkoristil svojega potenciala. Ko sem začel teči na 800 metrov, sem si zadal cilj tek pod 1:50,00 in od tega ne bom odstopil. 🙂
Ko končam z atletsko kariero, bi pot v atletiki rad nadaljeval kot trener.
Opiši najbolj smešen pripetljaj, ki se ti je zgodil v atletiki! 🙂
V cilju sem bil tako izmučen, da so trener, organizatorji in starši hoteli klicati rešilca, da me spravijo k sebi. Po 10 minutah sem na srečo prišel toliko k sebi, da so ugotovili, da mi le ne bo kaj hujšega kot še naslednja ura ali dve slabosti in malo… 🙂
Kaj za tebe pomeni biti pravi Poljanček?
Biti vedno najboljša verzija samega sebe na vseh področjih. Biti športnik, atlet, ki spoštuje sotekmovalce, ki zna prenesti poraze in deliti veselje ob dobrih rezultatih, ki mu atletika pomeni več kot le šport. Seveda, pravi Poljanček mora imeti najraje najlepši atletski stadion na svetu – POLJANE.
Tvoj moto je …
»Somebody may beat me but they are going to have to bleed to do it«
David Trofenik (1991)
Osebni rekordi:
100m: 11,15 (Murska Sobota, 2012) | 200m: 22,39 (Varaždin – CRO, 2012) | 300m: 36,29 (Linz – AUT, 2015) | 400m: 49,85 (Osijek – CRO, 2011)
Trener: Matija Šestak
Kdaj si se pričel/a ukvarjati z atletiko in kdo te je navdušil za ta šport?
Bilo je olimpijsko leto – olimpijada v Atenah 2004. Še vedno se natančno spominjam kje sem bil tistega vročega avgustovskega dne, ko je strel iz pištole pognal finalni tek na 800 m za ženske. Tako sem se konec meseca oktobra 2004 pojavil na atletskem stadionu. Navdušila me je Jolanda Batagelj (takrat še pod priimkom Čeplak), ki sem jo resnično občudoval. Da sem začel pridno trenirati in si zastavljati cilje, se zahvaljujem gospodu Romeu Živku.
Katera je tvoja paradna disciplina – ali jih je več?
Tek na 400m je eden izmed tistih kjer se počutim dobro, vendar tudi 200 in 800 metrov nista slabi disciplini.
Kdo je tvoj atletski vzornik oz. vzornica? Zakaj?
Moj vzornik in tudi nekdanji trener Peter Svet je tisti, ki mi je vzgled in je človek, ki ga neizmerno spoštujem. Toliko pozitivne energije v nekomu dandanes težko srečaš. Peter teče že več kot 50 let in je vedno v odlični formi. Vsako nedeljo, ko se pridružim njemu in njegovi skupini pri teku resnično uživam (dostikrat se pošalimo, da gremo v nedeljo namesto maše teč s Svetim Petrom). Je pa tudi glavni »krivec«, če temu lahko tako rečem, da danes še vedno tečem in da sem začel leta 2010 zopet tekmovati. Peter, hvala!
Kakšni so tvoji načrti, cilji v atletiki v prihodnje?
🙂 To je eno izmed tistih zvitih vprašanj, kjer bi vsak športnik najraje izpovedal dušo in srce. Pa vendar na koncu dobimo vedno meglen prerokovalkin odgovor. Tisoč nevarnosti preži na tistega, ki želi nekaj doseči – japonski pregovor. Jaz pravim, in ne bom ovinkaril, lovil bom stotinko za stotinko, trdo bom delal in se trudil. Cilj je ujeti stotinko, cilj je ujeti čas.
Tvoj moto je …
Ko sem preživljal počitnice pri svoji teti v NY, kjer življenje teče prehitro se hkrati počutiš vsemogočnega in zadnja smet na svetu, mi je ob pogledu na Manhattan teta rekla: “David remember, NEVER GIVE UP!” To mi je in mi še vedno pomeni zelo veliko, saj je ta trenutek spremenil marsikaj.
Dominik Šbüll (1992)
Osebni rekordi:
Skok v višino: 200cm (Slovenska Bistrica, 2016)
Trener: Robert Herga
Kdaj si se pričel/a ukvarjati z atletiko?
Z atletiko sem se srečal prvič bolj ali manj usmerjeno v osnovni šoli, pri pouku športne vzgoje. Preizkusili smo se predvsem v tekih, metih žogice in seveda skoku v daljino in višino. Najbolje od tega mi je seveda ležala disciplina s katero se ukvarjam še danes, to je skok v višino. Moj osebni rekord je takrat znašal 160cm, s flopom in 145cm, s škarjicami. Žal na naši osnovni šoli atletika ni bila veliko na programu, kot tudi drugi športi razen nogometa. Spomnim se še, da sva s kolegom morala prositi takratnega učitelja športne vzgoje, da naju prijavi na regionalno atletsko tekmovanje, čeprav najini rezultati v primerjavi z drugimi niso bili niti tako slabi. Na tem regionalnem tekmovanju me je potem opazil tudi moj prvi trener atletike, Radislav Jokanović in me povabil na trening atletike. Zadevo sem po dobrem mesecu dni opustil, ker se mi je zdelo, da skačemo premalo in ker nisem maral vaj na ovirah. To je bilo nekje v 7. razredu osnovne šole, ponovno sem se vrnil in začel redno trenirati od drugega letnika srednje šole, po uspehih in podiranju osebnih rekordov brez treningov na regionalnem tekmovanju srednjih šol. Ob začetku študija sem ob razmisleku in predlogu očeta zamenjal trenerja, ki je od takrat in upam, da bo ostal še naprej Robert Herga, nato pa še klub, tako da sem sedaj ponosni član »Atletskega kluba Poljane Maribor«.
Katera je tvoja paradna disciplina – ali jih je več?
Moja paradna disciplina je skok v višino. #mivisinasi #runningsucks
Kdo je tvoj atletski vzornik oz. vzornica? Zakaj?
Ne bi rekel, da imam nekega posebnega vzornika oziroma, da bi se poskušal zgledovati po le enem atletu ampak bi prej povedal, da poskušam pobirati oziroma kombinirati in se držati nekaterih vidikov za katere imam občutek oziroma sklepam, da so se držale tudi tiste osebe. Med temi osebami lahko izpostavim kot prvo iz svoje discipline seveda trenerja Roberta Hergo, Matica Ogrizka, Sebastijana Jagarinca ter Iztoka Ciglariča. Vsi tukaj našteti bom povedal, so bolj ali manj vplivali, mi pomagali, spremenili pogled na določene stvari, pomagali premagovati določene ovire in upam da mi bodo še v naprej. Da pa ne pozabim še Polono Petrej, ki me s svojim osebnim »beleženjem plusov« mojih prihodov na trening na svoj način dodatno motivira ali pa tudi skrega, če slučajno ne pridem na trening. 🙂
Kakšni so tvoji cilji v prihodnje?
Moji cilji so bolj ali manj verjetno enaki, kot tisti vseh športnikov, nastop na kakšnem večjem tekmovanju, obleči dres slovenske izbrane vrste, čim boljši uspešni skoki in podiranje osebnih rekordov in verjetno tudi poskušati doseči svoj maximum. Sedaj se lahko pohvalim z uspešno preskočenimi 200cm, kar je bil velik osebni dosežek in je verjetno nekaj posebnega v življenju vsakega višinaša. O konkretnih številkah je težko govoriti in raje se prepustim presenečenju in upam na najboljše. Je pa odkrito povedano definitivno ena želja v ozadju, da bi postal najboljši pomurec, za kar bi pa bilo potrebno preskočiti letvico na višini 217cm, s čim bi tudi izenačil osebni rekord svojega trenerja Roberta Herge. Ampak to je le želja in želje so žal velikokrat daleč od realnosti
Opiši najbolj smešen pripetljaj, ki se ti je zgodil v atletiki!
Iskreno povedano se spominjam samo enega in še to je bilo v Velenju. Nisem siguren za katero tekmovanje je šlo, vendar je ob začetku le tega začelo neverjetno deževati in vsi višinaši smo brezglavo tekli preko steze, da bi prišli pod šotor, ki je bil tam postavljen. Zadnji trije, ki smo še pospravljali svoje stvari smo ostali takrat jaz, Uroš Veselič ter Rožle Prezelj. Naša klop je stala izredno blizu roba steze za tek in ko smo pobrali stvari in se obrnili, sem zgleda stopil na stezo in nisem bil pozoren na dogajanje okoli mene, saj so punce ravno imele tek in ena izmed njih me je dobesedno »zgazila« z steze. Predstavljamo si lahko kot zvok trka, kratek moment, ko vidiš samo belo in nato velika bolečina. Kot zgleda sva z obrazoma »trčila« skupaj. Pri sebi sem si vzel kot svarilo in dejstvo, da bom moral biti v primeru takšnega vremena bolj pozoren, izredno žal mi pa je bilo za punco, saj sem ji s tem uničil tek in tekmo, če se ne motim je bila celo v vodilni poziciji, za to mi je še danes žal in v vsej tej zmedi itd. se ji nisem uspel niti opravičiti. Do še večjega smeha pa je prišlo verjetno tik za tem, ko z sotekmovalci stojim pod tistim šotorom, kjer sva Urošem opazila, da sta dva »bedaka« pustila svoje teniske na samem skakališču pri klopi za tekmovalce in se s kolegi pogovarjala in smejala kakšna »bedaka« sta morala biti le to, da sta pozabila »teniske« v takem dežju tam zunaj, na koncu pa sva opazila, da midva edina med vsemi stojiva v »katapultkah« pod šotorom in sva tista dva »bedaka« bila midva. Nato sva padla v smeh in ob spominu na to se še danes vsakič pošteno nasmejiva.
Kaj za tebe pomeni biti pravi Poljanček?
Z svojimi 194cm telesne višine bi skoraj težko povedal, da sem karkoli, kar bi se lahko končalo na »ček«. 🙂 Ampak sklepam, da si pod tem vsak predstavlja nekaj po svoje, odvisno od vrednot, ki jih ta človek ima. Jaz bi rekel, da si zvest klubu in da ponosno nosiš dres le tega, da si kolegialen in da pomagaš sočlanom do uspeha, naj bo to z motivacijo, ko vidiš da kdo podvomi v sebe in svoje sposobnosti, naj bo pomoč izven atletskih voda, podpora ob tekmovanju, naj bo to navijanje, ploskanje ali pa v višinaških primerih, da pogledaš zalet, odrivno mesto, tehniko in ga opozoriš na možne napake, če je le možno. Recimo, da se poskušaš približati čim bolj nekakšni obliki prijatelja.
Tvoj moto je …
Najbolj se spominjam in poskušam držati tistega katerega mi je vedno govorila in ob osebni stiski pove moja draga mamica »Dominik kjer je volja, tam je tudi pot.«